UPRS sklep U 330/2008

1. Tožba se zavrže.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
3. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

:

V obravnavani zadevi je tožnik potem, ko je drugostopni organ zavrnil njegovo pritožbo, pred tukajšnjim sodiščem vložil tožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep, s katerim je bilo odločeno, da se predložena doktorska disertacija z naslovom ... vrne kandidatu v spremembo in dopolnitev skladno s pripombami mentorice (prof. dr. A.A.), ki so njegov sestavni del. Rok za predložitev popravljene disertacije je 6 mesecev od prejema sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da se je leta 2000 vpisal na podiplomski študij na Fakulteti A. Univerze v Ljubljani in do junija 2003 uspešno zaključil vse predpisane obveznosti (izpite, objave in seminarske naloge) ter maja 2004 podal prošnjo za neposredni prehod na doktorat, skupaj z dispozicijo doktorske naloge z naslovom ... . Na podlagi pogovora in predhodnega predloga s strani prof. dr. A.A. je zaprosil tudi za njeno mentorstvo. O prvotni vlogi za neposredni prehod na doktorat, podani maja 2004, se na ravni katedre ni odločilo in je bilo tožniku po več mesecih sporočeno (konec leta 2004), da se zaradi pomanjkljivosti v akademskih pravilih (ki niso predvidevala, da ima prosilec za neposredni prehod na doktorat že izdelano monografijo) tožniku ne more šteti kot literatura obsežna monografija z naslovom ..., katere soavtor je v enakih delih s prof. dr. B.B. (predgovor je napisal prof. dr. C.C.). Tekom dolgega in kompliciranega postopka je tožnik pripravljal doktorat v skladu s dispozicijo, kot jo je potrdila tudi prof. dr. A.A. že maja 2004. Tožnik je mentorici prvo različico doktorata predložil februarja 2006 ter ga nato bistveno spremenil na podlagi pripomb in zahtev mentorice, nakar je mentorica podala predlog imenovanja treh poročevalcev s strani senata Fakultete A. Univerze v Ljubljani. Trije poročevalci (dr. B.B., dr. D.D. in dr. E.E.) so bili imenovani na februarski seji senata fakultete (leta 2007) in so podali svojo pozitivno oceno v trimesečnem roku do junija 2007. Vsi trije so predlagali zagovor predložene naloge. Do zapleta pa je prišlo, ko je na seji senata univerze dne 19. 6. 2007 mentorica izjavila, da se z nalogo ne strinja in je vsebinsko ne more sprejeti. Na podlagi navedenega je bil po dolgem postopku sprejet izpodbijani sklep (potem ko je bil prvoten enak sklep v postopku razveljavljen). Tožnik izpodbijanemu sklepu (kakor tudi drugostopnemu) očita postopkovne kršitve, vsebinsko neupoštevanje prvotnega sklepa Komisije za pritožbe študentov ter kršitev Statuta Univerze v Ljubljani. V zvezi s postopkovnimi kršitvami očita predolgo trajanje postopkov, celotni postopek je bil izveden brez potrebne kontradiktornosti, tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zagotovljena ni bila niti minimalna kontradiktornost. Glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je komisija za pritožbe študentov v svojem sklepu z dne 27. 9. 2007 senatu fakultete zastavila več vprašanj, na katera v postopku nikoli ni bilo odgovorjeno (v zvezi s tem omenja predvsem vprašanje ali je mentorica vedela, da je bil predložen tekst že ocenjevan s strani komisije oz. poročevalcev), tožnik je v celoti sledil mentoričinim pripombam, ni bilo odgovorjeno na vprašanje, zakaj ni bil imenovan drug mentor, ni bilo upoštevano, da sta dva ocenjevalca nalogo ocenila kot pozitivno, tretji pa je podal pozitivno mnenje s pridržkom, edino po oceni mentorice naloga ni ustrezna. Predlaga, da sodišče opravi ustno obravnavo ter potem odpravi oba izpodbijana sklepa, ter odloči, da se tožniku dopusti zagovor doktorata, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti povzročene stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve ter odgovorila, da vztraja pri dosedanjih navedbah.

Dne 25. 11. 2008 je tožnik vložil zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006)in predlagal prednostno obravnavo zadeve. V zvezi s tem navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala nepopravljiva nepremoženjska in premoženjska škoda, kršene pa bi bile tudi njegove osebnostne pravice. Izpodbijani sklep namreč zahteva spremembo 400 strani obsežne doktorske disertacije in sploh ni izvršljiv, saj ne pove, kako naj doktorat popravi, mentorica pa mu glede tega tudi ne želi posredovati vsebinskih navodil. Šele na podlagi ponovnega vztrajanja pri podrobnejši pojasnitvi pripomb mu je mentorica dne 15. 9. 2008 posredovala dve strani pripomb, ki so identične navedbam v sklepu senata ter tako abstraktne, da na njihovi podlagi sprememba dela sploh ni mogoča. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi za tožnika pomenila dodatno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, saj zahteva poseg v njegovo avtorsko delo in koherentno pravno teorijo, hkrati pa želi doseči, da bi svojo teorijo popolnoma zavrgel. Prisiliti se ga želi k spremembi doktorata, čeprav so bili vsi postopki pozitivno zaključeni in bi moral slediti zgolj še zagovor naloge. S tem se želi nalogo nezakonito in samovoljno vrniti za nekaj faz (in let) nazaj, če ne celo kar na začetek. Mentorica se z nalogo ne strinja kar pavšalno, fakulteta pa mu ni sposobna zagotoviti drugega ustreznega mentorja. S tem se mu povzroča huda premoženjska in nepremoženjska škoda, saj bi moral doktorirati že pred letom in pol (junija 2007). Zaradi tega ne more napredovati na višje delovno mesto (v okviru Evropskega parlamenta) in hkrati ne more prevzeti opravljanja zahtevnejših znanstvenih nalog (kot docent in vodja raziskovalnih projektov). Že sama vezava in priprava doktorata, kar je mentorica sama to zahtevala od tožnika, predstavlja materialni strošek. Univerza je najprej sprejela sklep, da je bil postopek kršen potem pa zaključila, da do kršitve ni prišlo. Nihče ni želel disciplinsko ukrepati zoper mentorja in vodstvo fakultete. Z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta ne bo prizadeta ne javna korist, ne koristi nasprotnih strank. Tožnik zato predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, toženi stranki pa se naloži povrnitev tožniku povzročenih stroškov.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe v postavljenem roku ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep senata fakultete, v zvezi s katerim je tukajšnje sodišče enkrat že sprejelo odločitev, ko je tožbo zavrglo s sklepom opr. št. ... z dne 16. 9. 2007. Zato bi lahko obstajal razlog, da se tožba zavrže, že po 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker gre za že razsojeno stvar. Ker pa je imel tožnik ob vložitvi tožbe v zadevi opr. št. ... (dne 16. 8. 2007) na razpolago še redno pravno sredstvo - pritožbo zoper izpodbijani sklep na Komisijo za pritožbe študentov, v tem upravnem sporu obravnavana tožba pa je bila vložena v 30-dnevnem roku potem, ko je Komisije za pritožbe študentov njegovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila (v pravnem pouku pa zmotno zapisala, da lahko tožnik vloži tožbo v upravnem sporu), je sodišče tudi to novo tožbo zoper (isti) izpodbijani sklep obravnavalo in jo (ponovno) presodilo tudi iz vidika dopustnosti po določbah 2. in 4. člena ZUS-1. Tudi v zvezi s slednjim (dopustnost tožbe glede na določbe 2. in 4. člena ZUS-1) pa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre niti za dokončni posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti ni posamični akt ali dejanje iz 4. člena ZUS-1. Te presoje ne more spremeni niti dejstvo, da je Komisija za pritožbe študentov kot drugostopni organ tožnika v pravnem pouku drugostopnega akta napačno poučila, da je možno vložiti tožbo v upravnem sporu.

Visokošolski študij na Univerzi v Ljubljani in v tem okviru doktorski študij, urejata Zakon o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS št. 67/93 s spremembami) in Statut Univerze v Ljubljani (Uradni list RS, št. 8/05 s spremembami). Univerza v Ljubljani in njene članice (fakultete) kot nosilci javnih pooblastil izvajajo nacionalni program visokega šolstva. V okviru študijskih programov za pridobitev izobrazbe je določen tudi doktorski študijski program, njegov obvezen sestavni del pa so temeljne in aplikativne naloge (člen 33 ZViS). Oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod in se izobražuje po podiplomskem študijskem programu, ima status študenta (člen 65 ZViS). Doktorski študij na univerzi podrobneje ureja Statut Univerze v Ljubljani v členih od 165. do 175. Doktorski študij predstavlja le enega od študijskih programov univerze, v sklopu katerega mora študent (na koncu) predložiti in zagovarjati doktorsko disertacijo. Z izpodbijanim s sklepom pa je senat fakultete tožniku vrnil predloženo doktorsko disertacijo v dopolnitev. Sklep o vrnitvi predložene doktorske disertacije v dopolnitev po presoji sodišča predstavlja del postopka ocenjevanja. Pri ocenjevanju študentov gre za strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, zato ni mogoče govoriti, da se izvaja z izdajo upravnih aktov v smislu določb 2. člena ZUS-1. Z vrnitvijo predložene disertacije v dopolnitev tudi ni bilo v ničemer poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice ali interese tožnika. Tudi na podlagi določbe 71. člena ZViS (da je sodno varstvo pravic v upravnem sporu študentom zagotovljeno zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem) ni mogoče zaključiti, da je študentom omogočeno sodno varstvo zoper odločitve učiteljev v postopku ocenjevanja študentov. Iz navedenih razlogov izpodbijani sklep po presoji sodišča ni mogoče obravnavati kot dokončni posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

Iz navedenih razlogov so neutemeljene tudi (pavšalne) tožbene navedbe, da tožena stranka tožniku z izpodbijanim sklepom krši njegove osebnostne pravice iz EKČP oz. njegove ustavne pravice, saj tožnik s tem, ko je oddal osnutek doktorske disertacije, še ni pridobil nobene pravno zavarovane pravice, ki bi jo bilo treba glede na določbe EKČP in Ustave Republike Slovenije ščititi z zagotavljanjem sodnega varstva nasploh oz. subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za upravni spor na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Ker torej izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo, ker je zavržena sama tožba in zato ni pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Začasno odredbo je namreč glede na določbe 32. člena ZUS-1 mogoče izdati samo v zadevi, kjer je vložena tožba. Če se zavrže tožba, tudi ni procesnih pogojev za izdajo začasne odredbe.

K 3. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.