VSRS Sodba I Up 319/2007

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 3. 2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Ptuj z dne 13. 6. 2000, s katerim je upravni organ odločil, da se zavrne tožnikova priglasitev manjših gradbenih del s postavitvijo dveh reklamnih panojev v velikosti 4 m x 3 m na parc. št. ... k.o. ..., saj se zemljišče nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, ki so namenjeni izključno kmetijski rabi.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ (Ur. l. RS, št. 59/96). Reklamna panoja bi stala na delu zemljišča, ki je namenjen izključno kmetijski rabi, poleg tega na podlagi 8. člena ZKZ na sporni parceli ni možna postavitev panojev, saj ti niso namenjeni kmetijski dejavnosti.

3Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti 8. člena ZKZ, saj je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002). Eden izmed panojev se nahaja na severovzhodnem delu sporne parcele, ki je na podlagi občinskega prostorskega plana stavbno zemljišče, zato je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi oba panoja stala na delu zemljišča, ki je namenjen izključno kmetijski rabi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1, ki v drugem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, obravnava kot pritožbe po tem zakonu, med drugim tudi v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev akta. V obravnavanem primeru se pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN v tretjem odstavku 62. člena določa pravnomočnost kot pogoj za izvršljivost odločbe o dovolitvi priglašenih del.

7Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi najprej pravilno ugotovilo, da je postavitev obeh panojev predvidena na delu sporne parceli, ki je izključno kmetijsko zemljišče prvega območja, in ne na delu zemljišča, ki bi se nahajal v območju stavbnih zemljišč. To izhaja iz potrdila o prostorski ureditvi parcele št. ... k.o. ... Skupne občinske uprave A. z dne 9. 7. 2001 in izseka prostorskega dela Družbenega plana Občine A. Zato pritožbeni ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen.

8Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti 8. člena ZKZ, ker je ta prenehal veljati z uveljavitvijo ZUreP-1. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta je za presojo materialnopravne pravilnosti pravno relevantno pravo, veljavno v času izdaje upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. To je v tem primeru prvostopenjski upravni sklep z dne 13. 6. 2000. Takrat pa je 8. člen ZKZ še veljal, saj je ZUreP-1, ki ga je razveljavil, začel veljati šele 1. 1. 2003. V 8. členu ZKZ je določeno, da se lahko samo izjemoma v planskih aktih lokalne skupnosti določi, da se najboljša kmetijska zemljišča namenijo za nekmetijsko rabo. Ker v planskem aktu Občine A. na delu zemljišča, na katerem je tožeča stranka želela postaviti reklamna panoja, ni predvidena nekmetijska raba, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za postavitev panojev nima pravne podlage.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.