8. člen ZKZ

V upravnem sporu se presoja zakonitost izpodbijanih upravnih aktov po pravu, ki je veljalo v času odločanja organa, ki je odločil o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. To je v tem primeru sklep prvostopnega upravnega organa, ki je bil izdan leta 2000, takrat pa je 8. člen ZKZ še veljal, saj ga je razveljavil ZUreP-1, ki je začel veljati 1.1.2003. Ker prostorski plan občine na območju, na katerem je tožeča stranka želela postaviti reklamna panoja, ne predvideva nekmetijske rabe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za postavitev panojev nima pravne podlage.

V obravnavanem primeru sta tožnika z vlogo zahtevala lokacijsko dovoljenje za postavitev dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev) k turistični kmetiji, ki nedvomno niso objekti, ki bi bili namenjeni kmetijski dejavnosti kmetije pač pa gre za objekte, ki so namenjeni turistični dejavnosti. Ker je gradnja na kmetijskih zemljiščih dopustna le izjemoma, teh izjem ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih dopušča zakon, v obravnavanem primeru ZKZ. Upravni organ je namreč dolžan v skladu z načelom zakonitosti uporabiti tisto pravno pravilo, ki velja ob času odločanja prvostopnega upravnega organa in ne ravno pravilo, ki je veljalo ob času vložitve vloge za izdajo dovoljenja.

PUP ne sme "širiti" gradnje na kmetijskih zemljiščih tudi na objekte, ki niso namenjeni primarni kmetijski proizvodnji, torej izven okvirov, ki jih določa ZKZ.

Ker je v zadevi ves čas sporno dejansko stanje in je stranka v tožbi izrecno zahtevala opravo glavne obravnave, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker glavna obravnava ni bila opravljena; posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.