VDSS sodba in sklep Pdp 1335/2008

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (prvi stavek) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2007, ampak po poteku odpovednega roka 31. 8. 2007 (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 17. 8. 2007 do 31. 8. 2007, mu za to obdobje izplačati plačo ter prispevke, od neto zneska pa zamudne obresti od 18. 9. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka sodbe) ter mu plačati plačo za opravljenih in neplačanih 99 ur v znesku 369,27 EUR in regres za letni dopust v znesku 232,69 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 18. 9. 2007 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 842,72 EUR, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka v celoti, razen v delu zavrnitve zahtevka v 3. točki izreka sodbe, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne oziroma zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru - zahtevku tožene stranke in ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaznih predlogov tožene stranke, ki jih je pavšalno zavrnilo na zadnjem naroku. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ni ugotovilo odločilnih dejstev npr. dejstev o utemeljenosti pobotnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo tudi dejstva, ki med strankama niso bila sporna in ki jih je tožnik priznal. Tožnik je z lastnoročnim podpisom zaprosil toženo stranko za izrabo letnega dopusta od 1. 8. 2007 do 17. 8. 2007, kar je tožnik priznal na naroku. Direktor tožene stranke mu je zaprošeni dopust v celoti odobril, čeprav tožena stranka opravlja dejavnost, zaradi katere je upravičena do prerazporeditve delovnega časa. Nenadoma se je tožnik odločil, da bo zamenjal delodajalca in je zato podal odpoved delovnega razmerja z 31. 8. 2007. Delodajalec ga je pravočasno opozoril, da ima od 1. 8. 2007 do 17. 8. 2007 zaprošeni in odobreni letni dopust in da se mora po 17. 8. 2007 vrniti na delo do preteka odpovednega roka. Tožnik kljub temu po izteku dopusta ni več prišel na delo in je tako od 17. 8. 2007 neupravičeno izostal z dela. Ta dejstva je tožena stranka dokazala s pisnimi dokazi in z izjavami prič, priznal jih je tudi tožnik. Odločitev sodišča pomeni, da se dopušča samovolja delavcu v primeru, ko je bil pravočasno, pravilno in zaradi potreb delovnega procesa obveščen, da se mora po izteku rednega letnega dopusta vrniti na delo. Iz izpovedi prič P. in L. izhaja, da je bil za odobravanje nadur pristojen le direktor, ta pa je povedal, da tožniku teh „deponiranih“ ur ni niti predhodno niti naknadno odobril in da jih tožnik tudi ni opravil. Priča L. je povedal, da mu je tožnik prinesel v podpis evidenco „deponiranih“ ur, potem, ko nista bila več zaposlena pri toženi stranki, zato ni mogel preveriti, ali je tožnik te ure opravil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik teh ur ni opravil, saj je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo plačilo za 99 nadur („deponiranih“). Le direktor je tisti, ki je bil pristojen, da tožniku odobri te ure. Razen izjave tožnika, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dokaza, da je vtoževane ure res opravil. Vztraja, da je bil tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa, saj je na naroku sam izjavil, da je izkoristil le sorazmerni del dopusta. Ker nasprotuje odločitvi v celoti, se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka postavila ugovor pobotanja z neobstoječo in nezapadlo terjatvijo, zato sodišče ni imelo ne dejanske, še manj pa pravne podlage za odločanje o pobotu. V svoji pritožbi tožena stranka ni povedala ničesar, česar ne bi uveljavljala in zatrjevala že v rednem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval priznanje delovne dobe do 31. 8. 2007 in vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 17. 8. 2007 do 31. 8. 2007 ter plačilo regresa za letni dopust ter plačilo nadur oziroma „deponiranih“ ur.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 30. 7. 2007 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z 30-dnevnim odpovednim rokom, tožena stranka pa mu je zaključila delovno razmerje z dnem 17. 8. 2007. Ugotovilo je, da je tožnik do 17. 8. 2007 koristil odobreni in planirani letni dopust, po tem datumu na delo ni več prišel, ker je menil, da lahko koristi v predhodnem obdobju več opravljene ure. Koriščenje le-teh mu tožena stranka na izrecno prošnjo ni odobrila, zato mu je delovno razmerje zaključila po poteku odobrenega letnega dopusta 17. 8. 2007, ne pa po poteku 30-dnevnega odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopala v nasprotju z določbo 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ker je tožniku zaključila delovno knjižico, ne da bi tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po navedeni zakonski določbi mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, delodajalec mora navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter ga opozoriti na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova za primer brezposelnosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna ter da se dopušča samovolja delavca.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2007. Po določbi 161. člena ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v letu 2007 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, zato mu je delodajalec dolžan v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena ZDR izplačati regres za letni dopust v celoti, in ne le sorazmerni del.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba v 3. točki izreka takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je z vlogo z dne 21. 2. 2008 uveljavljala v pobot tožnikovemu zahtevku dolgovane delovne ure za leto 2007 za 229 delovnih ur v bruto znesku z vsemi prispevki in dodatki. Sodišče prve stopnje o ugovoru pobota v izreku sodbe ni odločilo, v obrazložitvi sodbe pa je smiselno obrazložilo, da terjatev ne obstoji. Če tožena stranka v pravdi uveljavlja v pobot svojo terjatev, mora izrek sodbe vsebovati odločitev o obstoju ali neobstoju te terjatve (3. odstavek 324. člena ZPP). S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru, je bil bistveno kršen postopek, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka (ugodilnem delu) razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da mora biti v pobot uveljavljana terjatev popolnoma jasna in nedvoumno opredeljena. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo razčistiti glede višine v pobot postavljene terjatve, poleg tega pa bo moralo še dopolniti postopek v smeri ugotavljanja ali je tožnik dejansko opravil 99 ur, za katere ni prejel plačila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v 3. točki izreka sodbe, ki obsega tudi odločitev o stroških postopka, za kar je imelo podlago v določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožbeno sodišče je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (prvi stavek). Po določbi 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov ali drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Navedena absolutno bistvena kršitev pravil postopka, ko odločitve o pobotu sploh ni, ne predstavlja takega primera, saj se te kršitve ne da odpraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov in drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje.