VSL sklep II Ip 1539/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika.

Zoper sklep se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ugovor dolžnika ni obrazložen v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ, po katerem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in za njih predložiti dokaze. Dolžnik je v ugovoru navedel, da do upnika nima nobenega dolga, kar je razvidno iz priložene kartice komitenta in izpisa odprtih postavk. Račun št. 200870388 je predmet reklamacije, zato ga ni zavedel v poslovne knjige. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba.

Upnik je na pritožbo dolžnika odgovoril. Meni, da je pritožba dolžnika neutemeljena. Dolžnik ni nikoli ne ustno ne pisno ugovarjal opravljenim storitvam iz navedenega računa. Za reklamacijo je prvič izvedel šele v pritožbi. Dolžnikov ugovor je zato zunaj vseh rokov. Gre le za manever dolžnika, da se izogne plačilu. Dolžnik tudi ni predložil potrdila o vloženi reklamaciji.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. Če se z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija sklep v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik konkretno navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ), sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen. Zatrjevati pa mora pravno pomembna dejstva, ki bi, če bi se v morebitni pravdi izkazala za resnična, lahko privedla do zavrnitve upnikovega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je dolžnik sklepu o izvršbi ugovarjal neobrazloženo, zaradi česar je bilo potrebno njegov ugovor na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ zavrniti. Dolžnik namreč ni navedel pravno pomembnega dejstva, s katerim bi v pravdi lahko dosegel zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka. V ugovoru navaja le, da je izterjevani račun reklamiral. S takšnimi pavšalnimi navedbami pa dolžnik v pravdi ne bi mogel uspeti, saj ne pove, kateri jamčevalni zahtevek od upnika uveljavlja (po Obligacijskem zakoniku, Ur. l. RS, št. 83/01 ima v primeru napak od upnika pravico zahtevati odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake, ali znižati plačilo, ali pa odstopiti od pogodbe) oziroma kdaj (nepravočasnost obvestila pomeni izgubo pravice) in zakaj naj bi upniku podal reklamacijo. Prav tako za svoje pomanjkljive trditve ne predlaga niti ne predloži nobenih dokazov. Dolžnik je kot dokaz sicer predložil kartico komitenta in izpis odprtih postavk na dan 8. 4. 2009, ki pa ne zadostita dokazni zahtevi iz drugega odstavka 61. člena ZIZ, da mora dolžnik predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo pravno pomembna dejstva, ki jih navaja v ugovoru, to je pravočasna reklamacija izterjevanega računa.

Glede na navedeno pritožba dolžnika ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).