VSL sklep II Cp 3494/2009

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti, drugi odstavek I. točke izreka ter II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzetek odločitve sodišča prve stopnje:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati 20.000,00 EUR odškodnine (v tem delu je sodba postala pravnomočna) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2006. Zahtevek na plačilo 30.867,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačilo premoženjske škode 1.520,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so razvidni iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je toženki še naložilo, da mora tožniku povrniti 958,16 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je odškodnina 5.000,00 EUR za 146 dni zapora pravična. Tožnik je zaradi prestajanja zaporne kazni pretrpel hude duševne stiske in stres, ki je vodil v duševno bolezen in propad osebnosti. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, ki jih pritožnik v pritožbi ponovno povzema, in s prisojo odškodnine 5.000,00 EUR ni sledilo načelu pravičnosti. Prisodilo mu je celo manj, kot v podobnih primerih ponuja država. Tožnik prisojeno odškodnino primerja z odškodnino, ki je bila prisojena v zadevi P 3519/2005-III Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1669/2009 in poudarja, da je bilo v tisti zadevi tožniku za neupravičeni pripor prisojeno po 270,00 EUR dnevno, tožniku v tej zadevi pa le 34,24 EUR dnevno.

Glede premoženjske škode pritožnik poudarja, da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je veljal v času stečajnega postopka (1997), takšnih situacij ni urejal. Sodišče pa pravne praznine ni pravilno zapolnilo. Če bi bila oprostilna kazenska sodba pravnomočna že v času stečajnega postopka, bi imel tožnik možnost v stečajno maso prijaviti terjatev, ki jo sedaj vtožuje – neizplačane plače za čas prestajanja zaporne kazni. Dobil bi status ločitvenega upnika in bi bil prednostno poplačan. Sodišče bi ga moralo obravnavati kot univerzalnega naslednika družbe, ki je prenehala v stečajnem postopku in odškodnino iz naslova plače, ki jo je družba C., d.o.o. v času prestajanja zaporne kazni plačevala toženki, naložiti v plačilo državi.

Tožnik meni, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizko odmerjena. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja prevelik pomen pripisalo gensko pogojeni duševni motnji, ki je pri tožniku obstajala kot latentna možnost duševnega obolenja. Sodišče je, ko je polovico nastale škode pripisalo genski predispoziciji pritožnika, zašlo s poti in si prilastilo znanje s področja psihiatrije. Izvedenka je v svojem mnenju zapisala, da glede na pozno obdobje prve klinično pomembne faze manije, obstaja večja verjetnost, da bi se bolezen, če bi se, pojavila kasneje v življenju. Tega sodišča ni upoštevalo. Tožnik še poudarja, da so razlogi sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da tožnik sodišča ni mogel prepričati, da se v polnosti zaveda svojega stanja in da zaradi tega intenzivno duševno trpi, hudo sporni, saj sodišče v tej smeri ni izvajalo nobenega dokaznega postopka, tisto kar pa je bilo v sodni dvorani mogoče neposredno zaznati, videti in občutiti, pa zagotovo ne sodi v razloge sodbe.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Toženka se pritožuje zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pojasnjuje, da je sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP). Sodišče je v izreku odločilo, da zamudne obresti tečejo od 7.6.2006, v obrazložitvi pa navedlo, da je tožnik navedel, da je vložil odškodninski zahtevek 29.6.2006 in je torej toženka v zamudi po poteku 15 dnevnega paricijskega roka. Toženka še poudarja, da čeprav ni ugovarjala, da je zahtevek prejela 7.6.2006, četudi ga je v resnici prejela 12.6.2006, sodišče ni upoštevalo, da ima paricijski rok za izpolnitev zahtevka in je prišla v zamudo najkasneje v roku 30 dni. Sodišče bi lahko prisodilo obresti najprej od 7.7.2006 dalje.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

O procesni sposobnosti:

Pritožbeno sodišče najprej opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik sodišča ni mogel prepričati, da se v polnosti zaveda svojega stanja. Sodišče prve stopnje sicer natančneje ne pojasni, kaj ga je vodilo k takšnemu sklepanju, a po drugi strani tudi pooblaščenec tožeče stranke v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 7.6.2007 (red. št. 10 v spisu) pojasnjuje, da je tožnikovo zdravstveno stanje zdaj tako, da mu ni omogočeno, da bi lahko pridobil imena oseb, ki so bile zaposlene v družbi C., d.o.o.. Izvedenka dr. M.R.M. pa v svojem mnenju pojasnjuje, da je bil tožnik v letu 2003 osebnostno propadel, zgolj s konkretnimi interesi, v letu 2004 pasiven, bolezensko brez volje, ob pregledu pa izvedenka ugotavlja izrazit upad na voljnem področju ter hudo osebnostno spremenjenost po duševni bolezni.

Procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja in ustreza poslovni sposobnosti materialnega prava. ZPP obstoj pravdne sposobnosti v celoti veže na obstoj poslovne sposobnosti, kar pomeni, da imajo stranke procesno sposobnost v mejah svoje poslovne sposobnosti. V skladu z določbo 80. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben ter ali pravdno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Obstoj procesne sposobnosti strank je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in je poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

V našem pravnem redu se obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti sicer domneva. Vendar pa mora sodišče, če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem vprašanju odločiti s stopnjo zanesljivosti. V poštev pride tudi oprava poizvedb, ter izvedba dokazov (na primer postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti (2).

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zaznave izvedenke v izvedenskem mnenju in celo navedbe samega tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, pritožbeno sodišče resno dvomi v obstoj tožnikove procesne sposobnosti. Ker sodišče prve stopnje tega vprašanja ni razjasnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je moralo zato po uradni dolžnosti pritožbi tožnika ugoditi, sodbo razveljaviti, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej na ustrezen način razjasniti dvom o tožnikovi procesni sposobnosti. Če bo ugotovilo, da tožnik ni procesno sposoben, pa poskrbeti za ustrezno zastopanje.

Ne glede na zgoraj opisano odločitev, pritožbeno sodišče zaradi racionalnosti nadaljnjega postopka na kratko odgovarja na ključne pritožbene navedbe z izrecnim poudarkom, da razlogi veljajo glede na dosedanje stanje stvari in ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

O premoženjski škodi:

Tožnik v tožbi, še posebej pa v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 29.12.2008 (red. št. 15 v spisu) poudarja, da znesek premoženjske škode predstavlja povrnitev škode, ki je nastala družbi C., d.o.o. in ne tožniku. Ob takšnih trditvah sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na plačilo odškodnine. Napačno je sicer stališče, da bi lahko vložili tožbo le vsi upniki, ki so v stečajnem postopku priglasili svoje terjatve, skupaj. Gre za situacijo, ki jo ureja 380. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (3) (ZFPPIPP); tudi pred uveljavitvijo tega zakona pa se je z novo najdenim premoženjem družb, ki so prenehale v stečajnem postopku, ravnalo podobno kot določa omenjeni zakon (4). Če torej tožnik meni, da plače, ki jih je družba, katere edini družbenik je bil, plačevala državi namesto njemu, predstavljajo škodo družbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

O odškodnini za neupravičen odvzem prostosti:

Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožbe, da je odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče za 146 dni neupravičenega odvzema prostosti, upoštevaje kriterij objektivizacije odškodnine, nizka. Primer, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnik, sicer ni povsem primerljiv z obravnavano zadevo, saj je šlo tam za pripor, ki je bil glede na naravo prestajanja bistveno večji poseg v človekovo svobodo od zapora, ki oziroma kakršnega je prestajal tožnik. Ni pa mogoče mimo tega, da je sodišče prve stopnje tožniku za kar 146 dni zapora prisodilo približno šest povprečnih plač, za tako dolgo (in tudi precej krajše) trajanje neupravičenega odvzema prostosti pa so se v sodni praksi prisojale občutno višje odškodnine (primeri 657, 664, 665 in nadaljnji v monografiji Dunje Jadek Pensa (5)).

O odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti:

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je o tem, ali trpi duševne bolečine ali ne, sodišče prve stopnje presojalo brez izvedbe dokaznega postopka, zgolj na podlagi tega, kar naj bi zaznalo v razpravni dvorani; a sodišče v sodbi niti ni pojasnilo, kaj naj bi bilo to, kaj takšnega pa tudi ne izhaja iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo. Vprašanje, ali nekdo prestaja duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je, kot pravilno opozarja pritožnik (tudi) strokovno vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti izvedenki.

Poleg tega pritožbeno sodišče še opozarja na novejšo sodno prakso glede vprašanja škodnih posledic, ki so povzročene s škodnim dogodkom in drugih vzrokov, ki z njim koincidirajo. Nihče ni zdravstveno popoln, vsakdo ima določeno stopnjo degenerativnih sprememb, marsikdo pa tudi kakšno nagnjenje k obolenjem. Kolikor takšno nagnjenje k obolenju ni nekaj neobičajnega, vrednostno ne narekuje odločitve o deljeni vzročni zvezi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 625/2008 celo izreklo, da to, če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upošteva le v razmerju do škodnega dogodka(6).

V tej zadevi bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju še posebej skrbno presoditi okoliščine, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja tožnik, to je, da je do kazenskega postopka (ki je tekel več kot štirinajst let) oziroma do prostostne kazni živel polno in uspešno življenje, se uspešno prilagajal in (latentna) duševna bolezen dotlej ni izbruhnila. Ni nepomembno, kar trdi tožnik, da bi duševna bolezen utegnila izbruhniti bistveno kasneje ali pa sploh ne. Pri presoji vzročne zveze bo moralo sodišče izhajati iz namena odškodninskega prava, ki je v ponovni vzpostavitvi porušenega vrednotnega sorazmerje med odgovorno osebo in oškodovancem. Pri tem pri selekcioniranju naravnih vzrokov sodišče ne bo moglo mimo vprašanja vrednotnega očitka, ki ga je mogoče pripisati odgovorno osebi, ki ga bo moralo osvetliti z vprašanjem predvidljivosti.

Posebej o pritožbi tožene stranke:

Pritožnica ima prav, ko opozarja, da si obrazložitev obrestnega dela sodbe in izrek le-te nasprotujeta. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v obrestnem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču v novo sojenje, saj gre za kršitev, ki je samo ne more odpraviti.

O stroških:

Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve sodbe. O pritožbenih stroških pa bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (3. v zvezi s 4. odstavkom 165. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so vsebovani v gornji obrazložitvi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in Ur. l. RS, št. 45/2008.

(2) Tako: Ustavno sodišče RS v odločbi Up-752/07 z dne 6.12.2007 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 333 - 336.

(3) Ur. l. RS, št. 126/2007

(4) Prim. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 110/2004 z dne 31.5.2005

(5) Dunja Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2001

(6) Podobno tudi II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009.