VSL sodba in sklep II Cp 3794/2009

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da njegova terjatev iz naslova računa družbe U. d.o.o., za znesek 1.881.933,00 DEM in zapadlostjo v plačilo 30.8.1991 znaša na dan 8.10.1991 61.259.391,68 SIT in da ta terjatev spada med terjatve do nekdanje federacije, njenih organov in organizacij Narodne banke Jugoslavije in drugih pravnih oseb javnopravnega značaja na ravni nekdanje federacije, vse v skladu z Zakonom o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. l. RS, št. 10/93, s spremembami in dopolnitvami) in v skladu z Zakonom o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo (Ur. l. RS, št. 86/04, s spremembami in dopolnitvami) in v skladu z Zakonom o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (Ur. l. RS, št. 29/2006 s spremembami in dopolnitvami) in v skladu z drugimi veljavnimi predpisi. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek, da je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, dolžan v roku 30 dni s tožnikom skleniti pogodbo o prenosu terjatve, navedene v 1. točki izreka sodbe, in za prevzeto terjatev tožniku plačati 61.286.832,32 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1991 dalje do plačila. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožnik tožbo vložil po poteku zastaralnega roka, ki je začel teči najkasneje 10.4.1997 oziroma 10.10.1998 in se je iztekel 10.10.2003, in je tožba, vložena 11.7.2005, vložena prepozno.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan tožnik tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.400,34 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo do zastaranja in trdi, da do njega ni prišlo. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, kdaj je nastala obveznost tožene stranke do sklenitve pogodbe s tožnikom za prenos terjatve na toženo stranko in do kdaj obstoji njena obveznost v skladu z zakoni, ki urejajo vprašanje sukcesije, kot tudi ne, kdaj je terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska zapadla v plačilo, čeprav bi lahko le tako ugotovilo datum, ko je tožnik lahko od tožene stranke zahteval izpolnitev njenih obveznosti. Ker teh dejstev ni ugotavljalo in se o njih v obrazložitvi sodbe tudi ni izreklo, je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Trdi, da obveznost sklenitve pogodbe za prenos terjatve na toženo stranko še vedno obstoji in zato njegov zahtevek ni mogel zastarati. Taka obveznost je določena s specialnim zakonom, Zakonom o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju ZSSuk) in drugimi zakoni, ki urejajo vprašanje sukcesije, in je zato treba vprašanje o nastanku časa obveznosti tožene stranke in posledično zastaranju zahtevka presojati po teh zakonih in ne po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR). Sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo določbe ZOR, je zmotno uporabilo materialno pravo, v obrazložitvi pa tudi ni pojasnilo, zakaj je za odločanje uporabilo ZOR. Navaja, da njegova terjatev za plačilo vtoževanega zneska v višini 61.259.391,68 SIT še ni zapadla v plačilo, saj bi v plačilo lahko zapadla šele po sklenitvi pogodbe o prenosu terjatve v navedeni višini na toženo stranko. Utemeljitev začetka teka zastaralnega roka pa je neutemeljena tudi zato, ker obvestili Republike Slovenije Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 9.4.1997 in 9.10.1998 ne vzpostavljata obveznosti tožene stranke do plačila vtoževanega zneska in tudi ne obveznosti do sklenitve pogodbe s tožnikom. Ker 10.10.1998 in tudi ne 10.4.1997 še ni imel pravice od tožene stranke terjati izpolnitve obveznosti, zastaranje ni moglo začeti teči. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se zastaralni rok iztekel 10.10.2003, saj se ni iztekel niti do 1.7.2005. Povzema sklepni del obrazložitve sodbe in ugotavlja, da je sodišče odločalo o terjatvi, ki ni bila predmet pravdnega postopka. Poudarja, da ni nikdar dokazoval dejstva, da je Republika Slovenija njegovo terjatev do družbe V. Zagreb uvrstila med terjatve po določilih ZSSuk, temveč je dokazoval dejstvo, da je bila med terjatve po določilih ZSSuk uvrščena njegova terjatev do SDK Slovenije in SDK Hrvaške kot organa oziroma pravni osebi javnopravnega značaja, ki sta bila del SDK na ravni nekdanje federacije. Ugotavlja, da je iz obrazložitve jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju menilo, da odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka do ugotovitve njegove terjatve do družbe V. Zagreb, pri čemer pa je dejansko odločilo o njegovi terjatvi do SDK, čeprav za tako ravnanje ni imelo ne pravne ne dejanske podlage. Bistveno je kršilo pravila pravnega postopka in prekoračilo meje tožbenega zahtevka, s tem, ko je za podlago tožbenemu zahtevku določilo drugo podlago od zatrjevane. Pojasnjuje, da njegova terjatev do družbe V. Zagreb, kot pravne osebe zasebnega prava, ne more biti predmet sukcesije oziroma prenosa na toženo stranko po ZSSuk. Sodišče je napačno ugotovilo odločilno dejstvo v postopku, kar poleg bistvene kršitve pravdnega postopka določb pravnega postopka, predstavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je izpodbijana sodba nezakonita in napačna, so posledično nepravilni tudi s sklepom odmerjeni pravdni stroški.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Tožnik je v trditveni podlagi tožbe navajal, da je temelj njegove terjatve neplačan račun z dne 15.8.1991, ki ga je U., d.o.o. (tožnik je njegov pravni naslednik), v okviru poslovnega razmerja izstavil podjetju V. Zagreb in bi ga le-ta bila dolžna plačati do 30.8.1991. Trdil je, da omenjeni račun na podlagi 10. člena ZSSuk spada med terjatve do nekdanje federacije, ker ni bil plačan izključno zaradi ravnanja SDK Republike Slovenije oziroma SDK Republike Hrvaške kot organizacij javnopravnega značaja na ravni nekdanje federacije (Socialistične federativne republike Jugoslavije). Zaradi neurejenega plačilnega prometa med republikami nekdanje SFRJ v takratnem obdobju, namreč SDK Republike Slovenije priliva denarnih sredstev iz naslova plačanega računa ni knjižila kot priliva na žiro račun U., d.o.o., pač pa jih je zavrnila oziroma vrnila SDK Republike Hrvaške oziroma v proračun Republike Hrvaške.

Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni ugotavljalo, ali uveljavljana terjatev tožnika izpolnjuje pogoje 10. člena ZSSuk. Ob dopustitvi možnosti (5. stran obrazložitve sodbe), da gre za tako terjatev (da je tožnik terjatev prijavil v predpisanih rokih in je bila terjatev evidentirana pri organih Republike Slovenije kot zahtevek iz sukcesije do Republike Hrvaške oziroma da je Republika Slovenija z dopisoma Ministrstva za gospodarske dejavnosti 9.4.1997 in 9.10.1998 priznala, da je tožnikova terjatev uvrščena v seznam sukcesijskih terjatev), je sodišče prve stopnje presodilo, da je petletni zastaralni rok (teči je začel 10.4.1997 oziroma 10.10.1998), v katerem bi lahko tožnik zahteval od tožene stranke (Sklada) sklenitev pogodbe o prevzemu terjatve in izplačilo terjatve, iztekel 10.10.2003 in je tožba, vložena 11.7.2005, vložena prepozno. Kljub temu je (očitno zaradi morebitnega drugačnega začetka teka zastaralnega roka), glede na navedbo strank, da je bil nad V. Zagreb (neplačan račun se nanaša nanjo) uveden stečaj, presojalo obstoj pogojev za prenos terjatve (tujih pravnih oseb) na Sklad (15.f člen ZSSuk). Ugotovilo je, da ne gre za tako terjatev (15.č člen ZSSuk), čemur pritožnik obrazloženo niti ne ugovarja. Nasprotno, v pritožbi razloguje o tem, da terjatev do družbe V., Zagreb ne more biti predmet sukcesije oziroma prenosa na toženo stranko po ZSSuk.

Za drugačno razumevanje pritožnika: „da je sodišče menilo, da odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka do ugotovitve terjatve tožnika do družbe V., Zagreb, odločilo pa je o terjatvi do SDK) v razlogih sodbe ni podlage. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi, da terjatev tožnika iz naslova računa 15.8.1991 (gre za račun, izstavljen družbi V., Zagreb) spada med sukcesivne terjatve, uvrščene v seznam Sklada in da je dolžan Sklad z njim skleniti pogodbo po prevzemu terjatve in mu terjatev plačati. O tem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločalo. Ni torej podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 3. odst. 350. člena ZPP (prekoračitev tožbenega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni in tudi ne sami s sabo v nasprotju. Za začetek teka zastaralnega roka je kot ključno upoštevalo trenutek, ko naj bi tožnik izvedel, da je njegova terjatev uvrščena v seznam terjatev evidentiranih kot terjatve do nekdanje federacije, kar je tožnik dokazoval z dopisoma Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 9.4.1997 oziroma 9.10.1998, in kar je sodišče prve stopnje jasno navedlo na 4. strani in 5. strani obrazložitve sodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je nastala obveznost tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo stranko o prenosu terjatve nanjo. Druge okoliščine, na katere se tožnik sklicuje (da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, do kdaj obveznost tožene stranke v skladu s sukcesijskimi zakoni obstoji, in da ni pojasnilo, kdaj je terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska zapadla v plačilo), na začetek teka zastaralnega roka ne vplivajo in ne gre za odločilna dejstva, kot zmotno meni pritožnik. Upoštevaje določbe 15. člena ZSSuk in naslednjih, bi lahko tožnik potem, ko je bila njegova terjatev uvrščena v seznam sukcesivnih terjatev, sklenil s Skladom pogodbo, s katero bi prenesel nanj svoje neporavnane terjatve in obveznosti. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je nastopila tožnikova pravica zahtevati sklenitev pogodbe s Skladom s trenutkom, ko je bil obveščen, da je njegova terjatev uvrščena med sukcesijske terjatve.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (določba 1. odst. 361. člena ZOR), po katerem začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. S tem, ko je navedlo, da je: „tožnik najkasneje 9.4.1997 izvedel, da je njegova terjatev vključena v seznam terjatev“, je, čeprav ni tega izrecno navedlo, štelo, da je nastalo obligacijsko razmerje pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, ki velja od 1. januarja 2002; v nadaljevanju OZ) in je zato glede na določbo 1060. člena OZ materialnopravno pravilno uporabilo določbe ZOR. Vprašanje sukcesijskih terjatev sicer res ureja poseben zakon ZSSuk, ki pa ne ureja vprašanja zastaranja, zato je treba glede vprašanj, ki v tem zakonu niso urejena, uporabiti določbe ZOR (23. člen ZOR). Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj je uporabilo določbe ZOR, kar pa ne omogoča preizkusa in na pravilnost odločitve ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno, kolikor je bilo treba za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka, ugotovilo dejansko stanje. Dopisov Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 9.4.1997 in 9.10.1998 sodišče prve stopnje ni štelo za vzpostavitev obveznosti tožene stranke do plačila terjatve (61.259.391,68 SIT) in tudi ne obveznosti do sklenitve pogodbe o prevzemu te terjatve, kot očitno zmotno razume pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč omenjena dopisa dopustilo kot dokaz, da je bila tožnikova terjatev uvrščena v seznam sukcesijskih terjatev (obrazložitev na 4. strani sodbe) oziroma da je bila z njima terjatev priznana kot sukcesijska terjatev (obrazložitev na 5. strani sodbe), pri čemer se, kot je bilo že obrazloženo, ni ukvarjalo z vprašanjem izpolnjevanja pogojev po 10. členu ZSSuk. Omenjena dokaza je tožnik sam predlagal v dokaz, da je bila njegova terjatev vključena v seznam sukcesijskih terjatev, zato je sodišče prve stopnje upravičeno, od takrat dalje, štelo, da bi tožnik lahko zahteval sklenitev pogodbe o prenosu terjatve na Sklad (15. člen ZSSuk). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnik ni uspel izpodbiti, da je zastaran zahtevek za sklenitev pogodbe o prevzemu, ni pomembno (ne predstavlja odločilnega dejstva), ali in kdaj je terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska v višini 61.259.391,68 SIT zapadla v plačilo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

Pritožnik veže nepravilnost stroškovne odločitve na nepravilnost odločitve o glavni stvari. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, je posledično pravilna tudi stroškovna odločitev, ki ima podlago v 1. odst. 154. člena ZPP, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožnik obrazloženo odmere stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno priznalo v skladu s predloženim stroškovnikom in veljavno Odvetniško tarifo (OT), ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo tudi stroškovno odločitev in zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), in je odločitev o zavrnitvi stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.