23. člen ZOR

Tožnica, ki v zahtevanem roku iz 147. člena SZ ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe, hkrati pa niti ni bila imetnica stanovanjske pravice, kljub dolgoletnemu bivanju v sporni nepremičnini, nima zahtevka na sklenitev najemne pogodbe z novim lastnikom, toženko, v posledici česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

V kazenskem in smiselno tudi v postopku za prekrške velja domneva nedolžnosti, vse dokler obdolženemu ni dokazana krivda, to je s pravnomočno odločbo. Do takrat kazen ne more biti dokončno in s tem neupravičeno izrečena, razen v primerih, navedenih v 245. členu ZP. Tožniku ni uspelo dokazati, da ni vedel, da zneska ni dolžan plačati. Da bi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, bi moral o morebitnem dvomu glede obstoja obveznosti obvestiti toženo stranko in si pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj.

Stanovanjski zakon je bivšim imetnikom stanovanjske pravice oziroma uporabnikom stanovanja podelil pravico do sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, katere zrcalna podoba je na drugi strani dolžnost lastnika stanovanja do sklenitve takšne pogodbe. Gre za kontrahirno dolžnost, predpisano z zakonom in za z zakonom vzpostavljeno obligacijsko razmerje. Čeprav gre za posebej urejeno obligacijsko razmerje, pa zanj veljajo tudi temeljna načela in splošna določila obligacijskega prava, kolikor Stanovanjski zakon kot poseben predpis določenih razmerij ne ureja drugače (23. člen ZOR). Ker slednji specialnih določb o zastaranju ne vsebuje, te določbe pa so po svoji naravi splošnega pomena in veljajo za vsa obligacijska razmerja, je za zastaranje treba uporabiti določila ZOR.

Po določilih ZVZZ mora zavod, če ugotovi, da je nastala škoda zahtevati od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Zato pride zavarovana oseba oziroma delodajalec lahko v zamudo šele s potekom roka, ki mu ga določi zavod za plačilo.

... Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju ima zavarovalnica pravico do povrnitve škode, ki ji je nastala z izplačilom stroškov zdravljenja od delodajalca le, če je delovna nesreča zavarovanca posledica opustitve varnostnih oziroma varstvenih ukrepov, zato objektivna odgovornost za delodajalca ne pride v poštev. Sodišče sme upoštevati le tista dejstva in dokaze, ki so jih navajale stranke.

Ker gre v konkretnem primeru za povzročitev negmotne škode zaradi izrečenih trditev toženca - generalnega direktorja organizacije, o slabem in nezakonitem delu tožnika v času, ko je ta opravljal funkcijo pomočnika generalnega direktorja za poslovno področje, za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, odgovarja le organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem razmerju.

Sodišče zaradi avtonomije volje delavca in delodajalca pri dogovoru o konkurenčni klavzuli ne more po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, če to pravo v postopku ni bilo sporno.

Pravni standard "škode v zvezi z delom" je treba razlagati tako, da gre zanjo tudi v primerih, ko nastane zato, ker nadrejeni grdo ravna z delavcem na delovnem mestu, očitajoč mu slabo delo, nesposobnost, neupravičeno odsotnost ipd.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Ker je povzročitev onesnaženja vodotoka s strani tožene stranke dokazana, je brezpredmetno, kateri tehnični proces, dogodek ali opustitev je neposredno povzročil izliv bele tekočine v potok. Za odločitev v tem postopku ni važno, ali je prišlo do izlitja kljub čistilni napravi ali morda po kakšni drugi poti mimo čistilne naprave, saj bi tožena stranka morala poskrbeti, da do izliva sploh ne bi prišlo. Odškodnina za premoženjsko škodo se odmerja po cenah na dan izdaje odločbe samo, če zakon ne odreja kaj drugega. Za odmero odškodnine za škodo zaradi pogina rib se ne uporabljajo splošna pravila ZOR, temveč se glede na specialni predpis (ZSlaR) odškodnina odmeri v pavšalnem znesku skladno z Odškodninskim cenikom za povračilo škode na ribah. Oškodovanec lahko načeloma vedno zahteva denarno odškodnino (4. odst. 185. čl. ZOR). Pravična oz. primerna odškodnina se odmeri samo takrat, ko višine škode ni mogoče ali ni smotrno natančno ugotoviti (primerjaj 216. čl. ZPP), medtem ko je v obravnavanem primeru možno in potrebno odškodnino določiti na podlagi pravnega predpisa, na zakonu temelječega cenika.

Temeljni kriterij razlikovanja med ničnostjo in izpodbojnostjo je v varstvu interesov, ki so zaščiteni. Določbe sedaj veljavnih delovnopravnih predpisov varujejo pravice delavca (in ne vsake zainteresirane osebe), ki ima pravico v primeru njihove kršitve uveljavljati procesno varstvo v postopku in na način kot ga določa 83. člen ZTPDR.

Dejstvo, da so stranke v pravdnem postopku sorodniki ene od sodnic okrajnega sodišča, ni razlog za izločitev sodnikov tega sodišča. Drugače je ob dejstvu, da se je hčerka toženih strank pred izvolitvijo za sodnico udeleževala narokov in da ima interes na izidu številnih postopkov. To sicer ne bi vplivalo na subjektivno nepristranost sodnikov, ki se kaže v njihovem osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva; toda tožena stranka pravilno opozarja, da bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodišča, ki mora izključiti vsak dvom, ki bi omajal zaupanje strank v odločanje sodišča.

Plačilo prevoznine zastara v enoletnem (in ne v triletnem) zastaralnem roku.

Če država izrečno izključi možnost določenemu krogu oseb pravico uveljavljati odškodnino ali če izključi pravico uveljavljati odškodnino za določene oblike škode, gre za pravno nepriznano škodo. Pravica, ki ni pravno priznana, pravno ne obstaja in zato tudi ne more zastarati. Dokler ni bil s posebnim predpisom priznan in urejen institut odškodnine za neopravičeno obsodbo, te pravice ni mogel uveljavljati noben neopravičeno obsojeni. Z uveljavitvijo ZKP/53 so to pravico pridobili le tisti neopravičeno obsojeni, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba po 1.1.1954, po takratni ureditvi le za povrnitev premoženjske škode. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ul. SFRJ št. 58/70) je to pravico razširil tudi na nepremoženjsko škodo, omejitev glede obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954 in ki so jo v pravni literaturi označevali kot negativno predpostavko, pa je veljala vse do 11.10.1990 kot dneva uveljavitve za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k ustavi RS. ustavnega zakona. Škoda svojcev žrtve neopravičene obsodbe izvira iz škode, ki je nastala njihovemu obsojenemu svojcu zaradi neopravičene obsodbe. Če je bila izključena o