VSL sklep II Cp 4146/2009

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim:

1prekinilo zapuščinski postopek,

2zapustničinega sina F. P. napotilo na vložitev tožbe na ugotovitev, da oporoka zapustnice z dne 14. 3. 2008 ni pravno veljavna.

Zoper tak sklep se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dedič F. P.. V pritožbi navaja, da je I. P. v zapuščinski spis vložil listino, za katero trdi, da je zapustničina oporoka. Pritožnik meni, da ta listina sploh ni oporoka, saj nima lastnosti, ki jih za oporoko določa Zakon o dedovanju (ZD). Gre za enega od mnogih zapustničinih dnevniških zapisov, ki ga je dedič I. P. iztrgal iz zapustničinega bloka in predložil kot oporoko. Tudi pritožnik ima podobne zapise. Pritožnik predlaga svoje zaslišanje in tudi, da sodišče v teku postopka pozove I. P., naj predloži celoten mamin zapis – blok z njenimi dnevnimi zapisi. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je med dedičema spor o dejstvih, ki se nanašajo na veljavnost in vsebino oporoke ali spor o obličnosti oporoke. Pritožnik poudarja, da v predloženi listini ni zapisa, da je to oporoka, da na njej ni zapisano, kaj naj bi bil predmet zapuščine in kaj naj bi kdo podedoval. Vztraja pri tem, da zapis ni oporoka.

Dedič I. P. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Dedič I. P. je v zapuščinskem postopku predložil zapustničino pisanje, v katerem je med drugim zapisano, da naj vse, kar bo ostalo od njenega dedovanja, dobi starejši sin, če bo skrbel za zanjo. Listina izpolnjuje formalne pogoje za lastnoročno oporoko po 63. členu ZD (pisanje je lastnoročno napisano in podpisano). Sodišče prve stopnje je pisanje na naroku razglasilo kot oporoko. Pritožnik pa trdi (in je trdil že v postopku pred sodiščem prve stopnje), da zapis ne predstavlja oporoke, ampak dnevniške zapise, da gre za “sestavljanko“ iztrganih dnevniških zapisov, ki da ne predstavlja oporoke.

Med pravdnima strankama so torej sporna dejstva o tem, ali predložena listina predstavlja oporoko. Zgolj z uporabo prava ni mogoče odgovoriti na sporno vprašanje. To izhaja tudi iz same pritožbe, ko pritožnik za dokazovanje spornih dejstev predlaga svoje zaslišanje in predlaga sodišču, naj pozove sodediča, da predloži celotni mamin zapis. Iz opisanega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so med pravdnima strankama sporna dejstva. Zato je pravilna tudi odločitev, da se tistega od dedičev, ki ima interes za ugotovitev neveljavnosti oporoke v skladu z določbo 1. točke 2. odstavka 210. člena ZD napoti na vložitev tožbe.

Višje sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.