VSC sodba Cp 793/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugo tožena stranka dolžni povrniti tožniku 5.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000 EUR od 23.6.2003 dalje do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku za plačilo še zahtevanih 7.518,78 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2003 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Prav tako je odločilo o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji.

Zoper prisodilni in stroškovni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje drugi toženec po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in trdi, da je sodba neobrazložena in da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz dokaznega postopka. Ker tudi ni navedeno materialno pravo se sodba ne da preizkusiti. Sodba ne pove na katere zmanjšane življenjske aktivnosti misli, niti ni navedena posledica tega v tožnikovi duševni sferi. Tožnik ni zahteval odškodnine za bodoče bolečine, saj je zatrjeval, da vtožuje odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem ugotovilo, da gre za nadaljnjo nepremoženjsko škodo, za katero ob sklenitvi poravnave, glede na tedanjo manjšo izraženost, tožnik ni mogel vedeti. Zgolj objektivno poslabšanje zdravstvenega stanja še ne pomeni nove škode. Za novo škodo gre, če je bilo v izvedeniškem mnenju ugotovljeno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po obsegu in naravi takšno kakršnega ob sklepanju poravnave v postavki bodoče škode po normalnem teku stvari ni bilo mogoče pričakovati. Ni pomembno, kaj bi tožnik kot laik moral vedeti, ampak to, kaj se je v okviru strokovnega področja moglo in moralo pričakovati. Tožba niti ni sklepčna, saj tožnik ni zatrjeval pravno opravičljive zmote. Sodišče prve stopnje je kljub izostanku tožbenih navedb v konkretni zadevi ugotovilo, da tožnik kot laik tega ni mogel vedeti in ne predvidevati, vendar pa tega zaključka ni oprlo na materialni predpis. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo nekaj, kar je bilo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Če je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v času sklenitve poravnave podcenjevano, to še ne opravičuje, da sodišče tožniku prisodi nekaj, kar mu po zakonu ne gre.

Pritožnik je priglasil stroške vložitve pritožbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ko trdi, da sodba ni obrazložena. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih v skladu z pravilno materialno pravno podlago 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ).

Tožnik je vtoževal odškodnino za novo škodo in trdil, da mu je postala znana šele po sklenitvi izvensodne poravnave 2.4.2001, ko je tožena stranka tožniku izplačala 4.500.000 SIT na račun negmotne škode. Tožnik je v tožbi trdil, da so po podpisu poravnave nastopile v njegovem zdravstvenem stanju dodatne posledice oziroma je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, kot je bilo tisto, ki je bilo znano v trenutku sklepanja poravnave. Trdil je, da so se mu začele pojavljati »kratkostične reakcije« zaradi katerih postaja napadalen do okolja in pri njem prihaja do hudih izbruhov agresivnosti in slabše kontrole nagonsko emocionalnih izbruhov. Zato je bil tožnik poslan tudi na psihološko obravnavo, predpisana pa mu je bila tudi ustrezna terapija. Trdil je, da je po sklenitvi poravnave prišlo pri njem do nastanka nove škode, za katero ob sklenitvi poravnave ni vedel niti mogel vedeti. Neutemeljeno zato pritožba trdi, da glede na zatrjevanja tožnika ni podlage za uporabo čl. 203 ZOR, ki ureja bodočo škodo. Teh očitkov, ki jih drugi toženec šele v pritožbi izpostavlja in jih v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, zaradi česar jih je šteti kot pritožbene novote, pritožbeno sodišče niti ne more upoštevati ( čl. 337/I ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da tožnikove zdravstvene težave v smislu organske osebnostne motnje in organske afektivne motnje persistirajo od obravnavanega poškodovanja ob prometni nezgodi dne 15.1.2000, po izrazitosti pa nihajo od manj do bolj izrazitih, odvisno od zunanjih vplivov. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega prepričljivo zaključilo, da ob manj izraženih motnjah do oziroma ob sklenitvi poravnave tožnik za to nadaljnjo nepremoženjsko škodo ni mogel vedeti in kot laik tudi ne predvidevati. Ker je torej tožnik že v tožbi zatrjeval in dokazoval, da za vtoževane posledice ni vedel niti moral vedeti, saj se ob sklenitvi poravnave še niso pojavile, kasneje pa se je njegovo zdravstveno stanje začelo rapidno slabšati, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik teh navedb v postopku na prvi stopnji ni podal. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za novo škodo, ki s poravnavo ni bila zajeta, saj tožnik zanjo takrat iz upravičenih razlogov ni vedel.

Neutemeljeno nadalje pritožba zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ko trdi, da gre za novo škodo samo v primeru, ki je po normalnem teku ni bilo mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na novo opaženih izrazitejših posledicah v konkretnem primeru moč govoriti o nadaljnji škodi, za katero se ob sklenitvi poravnave ni vedelo, glede na tedanjo manj izraženo motenost tožnika za katero tožnik takrat še ni mogel vedeti.

Po sodišču prve stopnje opravljena dokazna ocena izvedeniškega mnenja je prepričljiva, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da gre pri tožniku za novo škodo, kljub temu, da je izvedenec navedel, da ne gre za poprej neznane zdravstvene motnje. Te dejanske zaključke v celoti sprejema kot pravilne tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je glede na tožbene trditve in ugotovljen obseg vseh omejitev tožnika v življenju, pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi zdravstvenih težav, ki se kažejo kot izražena organska osebnostna motnja in organska afektivna motnja, le redko deluje urejen in umirjen, večinoma pa nemiren, neurejen, neobvladljiv, občasno celo psihotičen zaradi česar duševno trpi in bo trpel tudi v bodoče. Ker je tako ugotovilo tako subjektivni kot tudi objektivni element te pravno priznane oblike škode, je pritožba, ki trdi nasprotno, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti opravilo materialnopravni preizkus določene odškodnine. Glede na ugotovljen in pritožbeno neizpodbijan obseg duševnih bolečin in dejstvo, da bo te tožnik trpel skoraj vse življenje in glede na pritožbeno neizpodbijano, da je obravnavana prometna nezgoda v 40% prispevala k nastanku škodnih posledic tožnika, je določena odškodnina v višini 5.000 EUR pravična in v skladu z načeloma individualizacije in objektivizacije odškodnin.

Ker se je pritožba izkazala za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti ob obravnavanju pritožbe ( čl. 350/II ZPP), je v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi v zvezi s tem pritožbenim postopkom nastale stroške (čl. 165/I ZPP v zv. s čl. 154/I ZPP).