VSRS Sklep X Ips 856/2007

Revizija se zavrže.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (revidenta) po odvetnici dne 11. 12. 2007 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navajata, da gre za odločanje o vprašanju časovne veljavnosti predpisa in uporabe načela zakonitosti, ter da ima izpodbijana odločitev zanju hude posledice, saj se jima bodo že nemogoči bivanjski in delovni pogoji za opravljanje kmetijske dejavnosti zaradi razširjenega odlagališča za nenevarne odpadke še hudo poslabšali, ker bosta morala opustiti kmetovanje na svojih zemljiščih.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 7. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklepa Agencije RS za okolje z dne 30. 5. 2006. Z omenjenima sklepoma je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožnikoma ne prizna lastnost stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje razširjenega odlagališča za nenevarne odpadke, katerega upravljalec je Javno komunalno podjetje.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V tem primeru revidenta z navedbo, da gre za odločanje o vprašanju časovne veljavnosti predpisa in uporabe načela zakonitosti nista opredelila spornega pravnega vprašanja, niti navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno. Prav tako pa niti ne zatrjujeta, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju ne bi bilo enotnosti in da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo. Glede na navedeno revidenta nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru revidenta zelo hude posledice utemeljujeta s tem, da jima ni bil priznan položaj strank v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za obratovanje razširjenega odlagališča, z delovanjem katerega pa se bodo njuni bivanjski in delovni pogoji za opravljanje kmetijske dejavnosti še dodatno hudo poslabšali, ker bosta morala opustiti kmetovanje. S takšnimi navedbami pa zelo hudih posledic zanju nista izkazala. Razširitev obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov namreč sama po sebi ne pomeni ukinitve kmetijske dejavnosti. Zatrjevane zelo hude posledice tudi ne izhajajo iz dopolnitve Poročila o vplivih na okolje za 1. fazo razširitve in sanacijo deponije komunalnih odpadkov, iz katerega je razvidno, da vplivno območje razširjenega odlagališča ne obsega parcel tožnikov. Glede na navedeno revidenta nista izkazala obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Ker revidenta nista izkazala zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.