VSRS Sklep I Up 532/2009

I. Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 243,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe tako, da se izvršitev odločbe Občine ..., Mestne uprave, Oddelka za zdravje in socialno varstvo z dne 19. 10. 2009, zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper navedeno odločbo, s katero je navedeni organ tožeči stranki odvzel koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju bivše ..., ki ji jo je Občina ... podelila z odločbo z dne 8. 6. 1999.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka ustrezno dokazala, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, ker bi ostala brez zaposlitve tako ona kot tudi delavci, ki jih zaposluje. V primeru odvzema koncesije dve pogodbi, katerih veljavnost je za opravljanje lekarniške dejavnosti ključnega pomena, prenehata veljati. ZZZS ne more refundirati sredstev zaradi prenehanja pogodbe, prav tako pa iz priložene pogodbe o najemu prostorov med podjetjem A. d.d. in tožečo stranko iz točke 8.3. pogodbe izhaja, da najemna pogodba preneha veljati brez odpovednega roka, če se za eno od strank začne postopek prisilne poravnave, likvidacije ali stečaja, ali če ena od strank preneha s poslovanjem. Čeprav bi tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja, saj bi ostala brez poslovnega prostora v območju, v katerem opravlja lekarniško dejavnost. Poslovni prostor bi v tem primeru lahko pridobili drugi. Dejstvo, da ta škoda neposredno grozi, pa izhaja tudi iz naknadno priložene dokumentacije, iz katere je razvidno, da je družba B., ki je lastnica prostorov, postavila 8-dnevni rok za ureditev te zadeve, sicer bo štela, da je pogodba odpovedana. A. d. o., ki je dala prostore v najem tožnici, je ta dopis prejela 18. 12. 2009, kar pomeni, da se ta rok izteče 26. 12. 2009. Težko popravljiva škoda pa tudi po presoji sodišča izhaja že iz same narave izpodbijane odločbe, v izreku katere je navedeno, da odločba postane izvršljiva z dnem njene dokončnosti. To pomeni, da je z dnem dokončnosti odločbe koncesija odvzeta, iz česar sledi, da šest oseb takoj ostane brez dela, ter da nastopijo zgoraj navedene posledice. Po presoji sodišča prve stopnje z odlogom izvršitve izpodbijanega akta ne bi bila prizadeta javna korist, saj bi se še naprej lahko opravljala lekarniška dejavnost, tožena stranka pa z odložitvijo izvršitve odločbe tudi ničesar ne izgubi. Sodišče prve stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je taka škoda vedno nadomestljiva. Ko nekdo izgubi zaposlitev, ni nobene garancije za to, da bi to zaposlitev lahko ponovno pridobil. Sodišče meni, da tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka ne bi mogla nadaljevati z opravljanjem lekarniške dejavnosti in s tem delati v javnem interesu, saj se izvršitev odločbe odvzema koncesije zadrži, pravilnost odpovedi pogodbe o koncesiji pa je trenutno stvar sodne presoje v drugem postopku. Iz upravnega spisa izhaja, da naj bi po mnenju tožene stranke pogodba o koncesiji prenehala veljati 12. 10. 2009, tožena stranka pa je šele po 11. 12. 2009, ko je bila izdana drugostopenjska odločba, obvestila razne naslove o prenehanju koncesije, iz česar je mogoče sklepati, da je tožnica opravljala lekarniško dejavnost tudi še po 12. 10. 2009, ko ji koncesija še ni bila odvzeta z dokončno odločbo.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov in zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, temelji pa na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ne zadosti trditveni in dokazni podlagi tožeče stranke, ki zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 560/2008, iz katerega izhaja, da prenehanje delovnega razmerja delavcem tudi sicer ne predstavlja težko nadomestljive škode. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

4Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

5Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožnik možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija odločbo Mestne uprave, Občine ... z dne 19. 10. 2009, s katero je bilo odločeno v izreku pod točko 1, da se C.C. odvzame koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju bivše ... v Občini ..., ki ji jo je Občina ... podelila z odločbo z dne 8. 6. 1999. Glede na sporno pravno razmerje bi morala tožeča stranka izkazati težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz tega razmerja. Ker pa tožeča stranka izkazuje zatrjevano težko popravljivo škodo s posledicami, ki so nastale zaradi predhodnega prenehanja pogodbe o koncesiji, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu, temveč teče o tem spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, Oddelkom za gospodarsko sodstvo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v obravnavani zadevi izdalo začasno odredbo na podlagi zatrjevanih okoliščin. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka namreč ni uspela izkazati težko popravljive škode zaradi odvzema koncesije z navajanjem okoliščin in posledic (prenehanje delovnega razmerja vseh zaposlenih v lekarni, prenehanje pogodb, sklenjenih z ZZZS in s podjetjem A. d.d.), do katerih je prišlo že zaradi same odpovedi pogodbe o koncesiji. Brez predhodne sklenitve te pogodbe dejansko ni mogoče opravljati koncesijske lekarniške dejavnosti oziroma je s prenehanjem veljavnosti pogodbe prišlo do posledic, ki jih tožeča stranka zatrjuje v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Glede na določbo 16. člena Zakona o lekarniški dejavnosti – ZLD koncedent in koncesionar s pogodbo o koncesiji uredita medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem lekarniške dejavnosti, pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati svojo dejavnost, začetek izvajanja koncesije, rok za odpoved koncesije in sredstva, ki jih za opravljanje lekarniške dejavnosti zagotavlja koncedent. Izdaja predlagane začasne odredbe in nadaljnje izvajanje lekarniške dejavnosti brez veljavne koncesijske pogodbe bi torej glede na določbo 16. člena ZLD v povezavi s šesto alinejo 18. člena ZLD pomenilo vzdrževanje stanja, ki je razlog za odvzem koncesije. Prav na to, da tožeča stranka svoje lekarniške dejavnosti kot koncesionar ne more oziroma ne sme opravljati, ker je pogodba o koncesiji prenehala veljati, pa opozarja tožena stranka v svojem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe in v svoji pritožbi zoper izpodbijani sklep.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena in 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

8Ker tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe ni uspela, trpi sama svoje stroške postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

9Vrhovno sodišče je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznalo stroške za odgovor na zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v znesku 243,96 EUR. Pri tem je upoštevalo, da gre v obravnavani zadevi za situacijo iz drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT. Vrhovno sodišče je tako priznalo znesek 183,30 EUR po tarifni številki 3100 in 20,00 EUR po tarifni številki 6002, kar skupaj znaša 203,30 EUR, to pa je povečalo za 20% DDV, kar skupaj znese 243,96 EUR.