UPRS sodba U 470/2008

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za rešitev spora z družbo A. v zvezi z zaračunavanjem pogodbene kazni zaradi predčasnega odstopa od Pogodbe za uporabo storitev št. … z dne 12. 8. 2005. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka vložila predlog za rešitev spora z A. in navedla, da se je pri operaterju zanimala o možnostih za priklop širokopasovnega ADSL priključka, tako da bi poleg interneta lahko koristil tudi storitev televizije. Rečeno mu je bilo, naj najprej naroči paket B (storitev interneta), po nekaj tednih pa lahko zaprosi za prehod na paket C (internet, televizija, telefonija). Poleg tega je dobil tudi informacijo, da je pogoj za delovanje televizije to, da naroči tudi ISDN priključek. Na podlagi te okoliščine je potem tako tudi naročil. Po enem letu je ugotovil, da prehod na paket C zaradi preobremenjenosti centrale ni mogoč, zato je pogodbo za ADSL odpovedal. Pri tem ga je doletela obveznost plačila pogodbene kazni. Meni, da je ni dolžan plačati, saj je pogodbo odpovedal, ker mu operater ni zagotovil paketa C. V odgovoru na predlog je operater navedel, da je predlagatelj dne 12. 8. 2005 sklenil naročniško pogodbo za paket B. V času, ko je dal naročilo za internetni dostop, je bil pogoj za naročilo kateregakoli paketa, ISDN priključek. Hkrati je bil sklenjen tudi aneks za vzpostavitev ADSL in nakup komunikacijske opreme po subvencionirani ceni. V skladu z navedenim je predlagatelj dolžan v primeru prekinitve naročniškega razmerja pred potekom 24 mesecev, plačati sorazmerni del zneska subvencije. Predlagatelj je naročniško razmerje odpovedal 12. 10. 2006 in se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je naročniško razmerje prekinil zaradi tega, ker mu takrat operater ni omogočil priključitve TV. Operater ni z ničemer kršil obstoječega naročniškega razmerja, kar bi lahko imelo za posledico odpoved naročniškega razmerja. Dejstvo, da mu operater ni mogel zagotoviti TV, ne more vplivati na izpolnitev obveznosti naročniške pogodbe oziroma aneksa. V zadevi je organ odločal v skladu s 4. odstavkom 92. in 129. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Ugotavlja, da je operater upravičeno zaračunal sorazmerni delež pogodbene kazni zaradi predčasnega odstopa od pogodbe. Na podlagi listinske dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj dne 12. 8. 2005 podpisal pogodbo za uporabo storitev in aneks k tej pogodbi. V pogodbi je določeno, da predlagatelj naroča paket B, v aneksu pa, da operater predlagatelju v okviru prodajne akcije nudi vzpostavitev priključka ADSL in komunikacijsko opremo po akcijski ceni. V zameno za to ugodnost se je predlagatelj zavezal, da nadaljnjih 24 mesecev ne bo prekinil naročniškega razmerja za paket B. Rok je začel teči 30. 8. 2005. Dne 16. 10. 2007 pa je predlagatelj pogodbo odpovedal, zaradi predčasne odpovedi pogodbe pa je zato operater predlagatelju upravičeno zaračunal sorazmerni del pogodbene kazni. Ni utemeljen ugovor predlagatelja, da je od pogodbe odstopil, ker mu A. ni zagotovil prehoda na paket C. Ta pogoj v pogodbi ni naveden. Tožena stranka v okviru svojih pristojnosti, ki so določene z ZEKom in na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, ni pristojna ugotavljati pogodbene volje strank (v konkretnem primeru, kateri je bil bistveni razlog za sklenitev pogodbe in ali je bil operater z njim seznanjen) in njene morebitne napake (v konkretnem primeru, ali je bil predlagatelj pri sklepanju pogodbe zaveden). Tožena stranka presoja le, ali se obveznosti kot izhajajo iz pogodbe izvajajo ali ne oziroma ali sta stranki v skladu s pogodbo, do nečesa upravičeni ali ne. Glede na povedano je odločila kot izhaja iz odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da na naslovu … živi mama, ki je stara 84 let. V hiši živi sama in edino kar ima za krajšanje časa je TV in radio, zato ji je naročil omenjene storitve, katerih pa zaradi premalo zmogljive centrale po njihovih kasnejših obrazložitvah ni bilo mogoče izpeljati v celoti, tako da se je lahko uporabljalo samo storitvi ADSL internet ter ISDN telefonski priključek, kateri je po zagotovilih operaterja nujno potreben za izvajanje digitalne televizije. Čakali so eno leto in plačevali položnice za internet ter preverjali na servisnih straneh in klicali na brezplačno številko operaterja za priklop digitalne televizije. Stvari se niso premaknile in ker mu je bilo čakanja dovolj, se je pozanimal pri operaterju Č., kakšne so možnosti za priklop digitalne televizije. Preverili so možnost priklopa in pojasnili, da ne vidijo problemov, zakaj naj ne bi storitve delovale brezhibno, zato je z njimi podpisal pogodbo o priklopu telefona s prenosom številke, interneta ter digitalne televizije. V roku enega meseca so dogovorjeno tudi priklopili, zato je odjavil storitve A. ter ISDN priključek spremenil v navadni analogni. Od priklopa na Č. ima vse, kar je želel od predhodnega ponudnika. Do prekinitve pogodbe ne bi prišlo v primeru, da bi dobili, v roku treh tednov oziroma enega meseca po priklopu ISDN telefonije in ADSL interneta še digitalno televizijo za kar je čakal eno leto. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da presoja upravičenost ravnanj operaterjev v razmerju do končnih uporabnikov v upravnem postopku, ob upoštevanju določil ZEKom (ki jasno določa kakšne so pristojnosti tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem ali izvajanjem telekomunikacijskih storitev končnim uporabnikom in ZUP). Razlogi, ki so vodili tožečo stranko k odstopu od pogodbe in na to vezane posledice, presegajo stvarno pristojnost tožene stranke za odločanje o volji pogodbenih strank.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sorazmerni delež pogodbene kazni, ki jo je operater tožniku zaračunal zaradi predčasnega odstopa od pogodbe za uporabo storitev št. … z dne 12. 8. 2005. Dejansko stanje, ki izhaja iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe, in ki je med strankami nesporno, izkazuje, da je tožnik 12. 8. 2005 podpisal Pogodbo za uporabo storitev, s katero je naročil paket B. in aneksa, s katerim je operater tožniku nudil vzpostavitev priključka ADSL in komunikacijsko opremo. S pogodbo pa se je tožnik zavezal, da 24 mesecev ne bo prekinil naročniškega razmerja za paket B. Zaradi predčasne odpovedi pogodbe je operater tožniku zaračunal sorazmerni del pogodbene kazni, kot je bilo določeno v pogodbi, opravičenost do navedenega pa je med strankami sporna, glede na tožnikova zatrjevanja, da je od pogodbe odstopil, ker mu operater ni zagotovil prehoda na paket C (koriščenje storitve televizije).

Po mnenju sodišča je odločitev organa pravilna, saj pogoj, ki ga navaja tožnik, in ki naj bi predstavljal podlago za sklenitev obravnavane pogodbe, ki obsega naročniško razmerje za paket B, v pogodbi ni naveden. V kolikor pa iz pogodbe, s katero se je operater zavezal nuditi storitve, navedene v paketu B, v aneksu pa vzpostavitve priključka ADSL in komunikacijsko opremo, tožnikov pogoj ne izhaja (da je sklenjena pod pogojem, da mu operater zagotovi paket C), pa se na navedeno kot bistven razlog za sklenitev pogodbe oziroma kot razlog, da je bil pri sklepanju pogodbe zaveden, tožnik v postopku pred toženo stranko, ki je bil sprožen na njegovo zahtevo, ne more sklicevati. Pristojnost tožene stranke je omejena z določbo 1. odstavka 92. člena ZEKom, ki ji nalaga presojo v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Obseg storitev, h katerim se je zavezal operater, izhaja iz naročniške pogodbe, ki je omejena na paket B, priključek ADSL in komunikacijsko opremo. Ni sporno, da je operater naveden obseg storitev izvrševal in da v tej sferi pri operaterju ni kršitev. Do sporne terjatve je torej tudi po presoji sodišča prišlo zaradi tožnikove odpovedi pogodbe, ki pa ni imela podlage v neizvrševanju obveznosti, ki bi zavezovala operaterja, torej v neizvajanju storitev, ki se jih je zavezal izvrševati po sporni pogodbi. Odločitev tožene stranke je torej skladna z določbami 129. člena ZEKom, ki v 7. odstavku nalaga toženi stranki, da v primeru sporov kot je obravnavan odloča na podlagi zakona, podzakonskih aktov in ciljev določenih v 120. členu zakona, med katerimi je navedena tudi zaščita interesov uporabnikov.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.