VSRS Sodba I Ips 73/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 261/2005 z dne 7.3.2008 obsojenega S.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in 22. členom KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu določilo kazen devet let zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen pet let in šest mesecev zapora ter mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štirinajst let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 508/2008 z dne 21.11.2008 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje na več mestih podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da soočenje izvedencev pomeni, da vsak zase ni bil prepričan v tisto, kar je trdil, da na rokah obsojenca in na trenirki, ki jo je nosil ni bilo sledov krvi, da se postavlja vprašanje ali je J.K. sploh kaj videl in ali ni on skupaj s K.P. oškodovancu M.B. povzročil največ poškodb, da motiv za storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni bil ugotovljen ter da je obsojenec zaradi napada B.H. in M.B. ravnal v silobranu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3Obsojenec je dne 15.1.2009 vložil vlogo naslovljeno „Pritožba“, ki jo je po vsebini šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec v njej navaja, podobno kot njegov zagovornik, da so kriminalisti ugotovili, da na oblačilih ni imel sledov krvi, da sodišče ni upoštevalo vseh razbremenilnih dokazov, da je pred dejanjem obvestil policijo, da mu je oškodovanec grozil z nožem, da so sodni izvedenci ugotovili, da oškodovanec ni umrl zaradi vbodnih ran, temveč zaradi poškodbe glave, da je na sodišču zahteval soočenje s kriminalisti, česar sodišče ni storilo, kar pomeni kršitev njegove „ustavne pravice“, da je v pretepu sodelovala vsa vas, obsodili pa so njega, ki je v resnici žrtev, da se je moral zaradi groženj izseliti iz rojstnega kraja v L., kjer si je ustvaril novo družino ter da je M.B. grozil vsej vasi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ponovno preuči zadevo in „razsodi ter upošteva vse dokaze, ki bi ga razbremenili“.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP izpostavil, da navedbe zahteve o neskladnosti izvedencev medicinske stroke, in tiste s katerimi vlagatelj skuša omajati dokazno vrednost izpovedbe B.H. ter navedbe o tem, kaj je lahko videl J.K., sodijo med razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje. Motiv za storitev očitanega kaznivega dejanja ni element kaznivega dejanja, obe sodni odločbi imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, navedbe zahteve o ravnanju obsojenca v silobranu pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, enako velja tudi za navedbe zahteve obsojenca, ki opozarja na sorodstvene povezave, ki naj bi zmanjševale objektivnost izpovedb posameznih prič. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

5O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

B./1

K zahtevi zagovornika obsojenca S.C.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so v opisu dejanj v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje bistvena nasprotja, nasprotja pa so tudi med zapisanim v razlogih sodbe in tistim, kar je sodišče zapisalo v zapisnikih o zaslišanju prič, s čimer nakazuje na kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da bi izrek pod točko I.1. izreka sodbe sodišča prve stopnje moral vsebovati opis, da sta se M.B. in S.C. pretepala, glede na to, da je ta naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje v točki II. 1., kjer je opisano ravnanje ostalih obsojencev. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče iz opisov obsojencem očitanih dejanj izhaja, da sta se pretepali skupini, ki sta ju vodila, eno obsojenec, drugo pa pokojni M.B., zato zaradi izostanka opisa, ki ga pogreša obsojenčev zagovornik, izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv oziroma pomanjkljiv. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec umoril M.B., ko se je ta že oddaljeval s kraja dogajanja, zato pretepanje, do katerega je prišlo pred tem, ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi moralo biti vsebovano v opisu kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec.

8Pritrditi gre navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje v opisu dejanja pod točko I.1., ki se nanaša na obsojenca S.C., navedeno, da je obsojenec M.B. 11-krat zabodel in da ga je sostorilec S.P. 7-krat udaril po zatilnem delu glave, v izreku sodbe pod točko II. 2., ki se nanaša na ostale obsojence, pa je navedeno, da je S.C. večkrat zabodel M.B., sostorilec S.P. pa večkrat udaril v predel glave. Ni pa mogoče pritrditi vložniku, da je sodišče s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dejstvo, ki je navedeno v konkretnem opisu obsojencu očitanega ravnanja (pod točko I.1. izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), da je obsojenec oškodovanca M.B. 11-krat zabodel v hrbet, S.P. pa ga je najmanj 7-krat udaril po zatilnem delu glave, pomeni le natančnejši opis oziroma konkretizacijo opisa dejanja, ki je navedeno pod točko II.2. izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, namreč, da je obsojenec oškodovanca večkrat zabodel oziroma, da ga je S.P. večkrat udaril.

9Navedbi zahteve, da zaključek sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, ker je oškodovanca zabodel v hrbet, med tem ko se je ta že oddaljeval s kraja dejanja, nima opore v izvedenih dokazih ter da so sodni izvedenci ugotovili, da je oškodovanec umrl zaradi poškodb v zatilnem delu glave, povzročenih s topim predmetom, po vsebini ne predstavljata uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pomenita vložnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar tega izrednega pravnega sredstva v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti.

10Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče sklepalo, da je obsojenec oškodovanca 11-krat zabodel. V pretepu je namreč sodelovalo več deset ljudi, na truplu oškodovanca pa je bilo najdenih osemnajst vbodnih ran in vreznin.

11Sodišče prve stopnje je v drugem in tretjem odstavku na 24. strani sodbe natančno pojasnilo, da je izvedenec dr. B. v pisnem izvedenskem mnenju povedal, da je obducent dr. K. pri oškodovancu M.B. opisal enajst vbodnih ran, ki glede na karakter poškodb niso mogle nastati z zabadanjem z vilami. Sodišče je ugotovilo, da so si izvedenci enotni, da je enajst oškodovančevih vbodnih ran bilo prizadejanih z enim sredstvom, to je nožem, za ostalih sedem ran pa, da niso nastale z uporabo istega oziroma enakega sredstva, temveč so dopustili, da so posledica uporabe vil, za katere je sodišče ugotovilo, da jih je uporabljal S.P. V prvem odstavku na 25. strani sodbe je sodišče pojasnilo, da je bilo pri pretepu sicer uporabljenih več predmetov, da pa so vse priče, ki so se dogodka bolje spominjale, izpovedale, da so nož videle le pri obsojenemu S.C.

12Obsojenčev zagovornik z obsežnimi navedbami, da soočenje izvedencev pomeni, da vsak zase ni bil prepričan v tisto, kar je trdil, da se je izvedenec dr. E. motil, da je bil uporabljen en nož, ker so vbodne rane različnih oblik, da je sodišče pred materialne dokaze postavilo izpovedbe prič in zaslišanje soobdolžencev, da je B.H. sam oškodovanec, zato ima interes pomagati družini pokojnega prijatelja, da je obsojenec edini od preiskovancev, na katerem ni bilo sledov krvi M.B., da je izpovedba K.P. nelogična, da se postavlja vprašanje, ali je J.K. sploh kaj videl in, ali ni on tisti, ki je M.B. povzročil večino poškodb ter da so udeleženci dogodka izmed sebe izbrali dva, praktično duševno prizadeta, za katere ne bi bilo škode, če ju izločijo iz svoje sredine, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč polemizira z dokazno oceno sodišča in uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13Ni mogoče pritrditi navedbi zagovornikove zahteve, da motiv za storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni ugotovljen. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec motiv za storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivih dejanj umora oziroma poskusa umora po prvem odstavku 127. člena KZ, pač pa pomembno argumentativno sredstvo, s katerim je mogoče podkrepiti ali ovreči obsojenčevo ravnanje in njegov naklep. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 12. strani sodbe presodilo, da če kdo, potem je prav obsojenec imel motiv za dejanji, ki ju je storil, saj so bili B. in C. ves čas v sporih. Poleg tega je obsojenec tistega večera grozil M.B., kar so ugotovili policisti ob patrulji. Kolikor se obsojenčev zagovornik ne strinja s takšnimi zaključki sodišča in s tem v zvezi navaja, da sovraštvo med udeleženci ne more biti vzrok za umor, da bi obsojenec za dejanje izbral samoten kraj oziroma dejanja ne bi storil pred več kot štiridesetimi ljudmi ter da bi dejanje storil že prej, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

14Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče napačno pravno kvalificiralo obsojenčevo ravnanje, ker bi moralo biti opredeljeno kot ravnanje v silobranu, s čimer nakazuje na kršitev 11. člena KZ. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da je obsojenec zaradi napada B.H. in M.B. ravnal v trenutku osebne ogroženosti, ko je bil oškodovanec z orožjem še vedno aktiven, zato je bila obsojenčeva obramba tudi sorazmerna.

15Zaradi kršitev zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zagovornik obsojenca sicer navaja, da bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot ravnanje v silobranu, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Iz vsebine zahteve, njenega sklicevanja na potek dogodkov ter navedb, da sodišče „ne bi smelo tolmačiti dokazov tako, da vse skupaj zaokroži v zgodbo“, trditev, da je imel oškodovanec M.B. v času obsojenčevega ravnanja še vedno v roki pištolo ter da je grozil, da bo ubil obsojenca in njegovo družino, da je izpovedba K.P. v tem delu povsem netočna, da sodišče tudi samo v razlogih sodbe ne izključuje povsem silobrana, da bi oškodovanec M.B. preživel tudi brez zdravniške pomoči, če ga ne bi neznani storilec udaril v zatilje ter da sodišče povsem napačno zaključuje, da je obsojenec zabodel oškodovanca potem, ko se je ta oddaljeval iz kraja pretepa, ker za to ni nobene podlage v izvedenih dokazih, pa izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar (kot že pojasnjeno) po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče prve stopnje je (drugi odstavek na 27. strani sodbe) navedlo prepričljive razloge, zakaj obsojenčevega ravnanja ni mogoče šteti za silobran ter pojasnilo, da je obsojenec M.B. zabodel v hrbet potem, ko se je ta že ranjen, brez pištole oddaljeval s kraja pretepa, B.H. pa je zabodel ležečega na tleh, ko se prav tako ni mogel braniti, zato obsojenčeva obramba ni bila neogibno potrebna ne za odvračanje napada od sebe, ne od kogarkoli drugega, temveč je obsojenec nastopal v aktivni vlogi napadalca.

B./2

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca S.C.

16Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme izredno pravno sredstvo vložili le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

17Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa torej vložnik zahteve sam s tem, ko zahteva preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkus pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razlogov zahteve, ki so bili utemeljeni, v skladu z zakonom.

18Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008, v kateri je podalo podrobno razlago o naštetih vprašanjih in se tudi določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu, navedlo tudi, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

19Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je na sodišču zahteval soočenje s policisti in kriminalisti D. (priimek je v zahtevi nerazločno zapisan, najverjetneje D.Č.), S.L. in J.B., česar sodišče ni storilo, zato meni, da so mu bile kršene „ustavne pravice“.

20Takšna trditev, ki na splošno pomeni uveljavljanje kršitev pravic obrambe, ni niti v najmanjši meri konkretizirana, tako, da je z vidika kriterijev navedenih v prejšnjih točkah, sploh ni mogoče preizkusiti. Povedano drugače; če vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog, mora vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza. Ne zadošča, da vložnik zgolj zatrjuje, da bi sodišče moralo dokaz izvesti, ampak mora navesti okoliščine iz katerih izhaja pravna relevantnost dokaza. Vložnik s svojimi povsem nesubstanciranimi navedbami tej zahtevi ni zadostil.

21Obsojenec v zahtevi navaja podobno kot njegov zagovornik, da na oblačilih, ki jih je nosil, ni imel sledov krvi oškodovanca, da so izvedenci medicinske stroke ugotovili, da oškodovanec ni umrl zaradi vbodnih ran, temveč zaradi poškodbe glave, da je B.H. grozil njemu in njegovi družini, da je v pretepu sodelovala cela vas, na koncu pa je bil obsojen on, ki je v resnici žrtev, da se je zaradi groženj moral izseliti iz rojstnega kraja ter da sedaj mirno in pošteno živi s prijateljico in hčerjo. Z vsemi temi navedbami vložnik ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

22Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca in v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da sta zahtevi v pretežni meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali/ in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je v skladu z določilom 425. člena kot neutemeljeni zavrnilo.

23Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in večletne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.