VDSS sodba Pdp 416/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2007 nezakonita (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto „zahtevnejša priučena dela – krivljenje robnikov in narez in peskanje robnikov“ in ji izplača zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v vsakem mesecu (3. točka izreka) in da ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, kot če bi še naprej delala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006 (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 973,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka (5. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje dokaze po uradni dolžnosti izvajalo v nasprotju z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04). Dokaze po uradni dolžnosti je sodišče prve stopnje začelo izvajati še preden je izvedlo katerikoli dokaz, ki so ga predlagale stranke. Razen tega se z dokazi, izvedenimi po uradni dolžnosti dokazuje zgolj in samo trditve oziroma tožbene navedbe, saj zakon strank ne razbremeni trditvenega bremena. Tožnica nikoli ni trdila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neupoštevanja kriterijev iz podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP) ali zaradi tega, ker je bil zoper tožnico začet postopek ugotavljanja invalidnosti. Tožnica naj bi v pripravljalni vlogi, ki pa toženi stranki ni bila vročena, zgolj navedla, da ji je bil med postopkom priznan status invalidnosti, kar pa je za rešitev spora irelevantno. Na podlagi tožbenih trditev in zakonito izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo izdati zavrnilno sodbo. Podano naj bi bilo tudi nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje enkrat navaja, da je pri delodajalcu šlo za zmanjšanje proizvodnje in da je bilo potrebno zmanjšati število delavcev, po drugi strani pa, da razlogi za odpoved niso resni in utemeljeni ter da ni šlo za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo PKP, ki je v spis ni vložila nobena od strank, temveč jo je tajnici sodišča po faksu poslala tajnica odvetniške pisarne dan pred tretjim (pravilno drugim in obenem zadnjim) narokom za glavno obravnavo. Posebej grobo kršitev določb pravdnega postopka predstavlja dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženo stranko šele na tretjem naroku za glavno obravnavo seznanilo s pripravljalno vlogo tožnice in dokazi, iz katerih izhaja, da naj bi bil za tožnico 16. 3. 2007 začet postopek ugotavljanja invalidnosti. Tožena stranka se o tem dejstvu ni imela možnosti izjaviti, čeprav ga je sodišče prve stopnje štelo za odločilno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka za to vedela, ker naj bi jo ZPIZ o tem obvestil in jo pozval, da predloži delovno dokumentacijo. Navedeno ni res in bi tožena stranka to lahko dokazala, v kolikor bi ji bilo to omogočeno. Dejansko stanje je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je istočasno z odpovedjo pri delodajalcu potekala obširna reorganizacija proizvodnje. Prav tako sodišče ni ugotavljalo delo katerih drugih delavcev je še nepotrebno oziroma v kakšno kategorijo bi jih bilo potrebno razvrstiti oziroma s katerimi delavci bi bilo potrebno primerjati tožnico, če jo je že treba s kom primerjati. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo delo tožnice potrebno, ker naj bi tožena stranka na njeno delo razporejala invalide. Priča P. je jasno izpovedala, da se v delavnici, kjer je delala tožnica, opravlja določeno delo, tja pa se administrativno razporejajo tudi invalidi, ker ima delavnica status invalidskega podjetja in da namesto tožnice tja ni prišel nihče delat. Priča P. je za vsakega delavca v invalidski delavnici natančno povedala, kaj dela in zakaj je razporejen v to delavnico. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala izvesti postopek kolektivnega odpuščanja oziroma pri izbiri delavca uporabiti objektivne kriterije, čeprav je pogodbo o zaposlitvi odpovedala zgolj 16 delavcem. Zgolj dejstvo, da je več delavcev zaposlenih na istem delovnem oziroma stroškovnem mestu, še ne pomeni, da vsi delavci opravljajo tudi enako delo. Nepravilno je enačiti izraza delo in delovno mesto, saj lahko delavci opravljajo različno delo, tudi če so organizacijsko razporejeni na isto delovno mesto. Zaradi navedenega delo določenega delavca lahko postane nepotrebno, čeprav je na tem delovnem mestu oziroma stroškovnem mestu morebiti še kak delavec. Zakon sodišču ne daje pravice, da ugotavlja, ali je delo delavca v proizvodnem procesu potrebno ali ne, saj bi to pomenilo poseganje v poslovne odločitve in s tem v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Nepravilna uporaba materialnega prava se odraža tudi v tem, da sodišče prve stopnje šteje, da PKP v vseh primerih določa kolektivno odpuščanje z uporabo kriterijev. V kolikor bi bilo takšno stališče pravilno, bi to pomenilo, da je pri toženi stranki dejansko ukinjeno individualno odpuščanje. Uporaba objektivnih kriterijev je tudi v PKP predvidena zgolj za večje število delavcev v smislu določbe 96. člena ZDR. To naj bi izhajalo tako iz nomotehnične umestitve 30., 31. in 32. člena podjetniške kolektivne pogodbe, kakor tudi iz gramatikalne razlage. Termin „presežni delavci“ je termin iz posebnega poglavja ZDR, ki ureja kolektivno odpuščanje in se ne pojavlja nikjer drugje v zakonu, razen pri odpuščanju v smislu 96. člena ZDR. Zaradi tega je terminu „presežni delavci“ iz 32. člena PKP možno dati samo tisto vsebino, ki mu jo daje ZDR in te izjeme ni mogoče širiti tudi na individualno odpuščanje. Izraza presežni delavci imata v ZDR in PKP isto vsebino. Pri toženi stranki ni šlo za kolektivno odpuščanje večjega števila delavcev, zato tožena stranka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je med presežne delavce uvrstila delavko, za katero je bil začet postopek ugotavljanja invalidnosti, za kar pa je tožena stranka izvedela šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, saj je tožnica sama izpovedala, da delodajalca o tem ni obvestila niti po prejemu obvestila. Tudi v času veljavnosti PKP je ta določala posebno varstvo pred odpovedjo delavcev, za katere je bil začet postopek ugotavljanja invalidnosti le v okviru kolektivnega odpuščanja, ne pa tudi pri individualnih odpovedih. Sicer pa tožena stranka dvomi, da je PKP v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh veljala, saj je bila podpisana za določen čas do 31. 12. 2006. Tožena stranka ni nikoli dejala, da PKP velja, ampak zgolj to, da za njo ni bila sklenjena druga pogodba. Ali je PKP v času odpovedi veljala, je vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga sodišče ne more prevaliti na stranko (informacije v zvezi s PKP so bile med samo obravnavo po telefonu pridobljene od kadrovske delavke pri toženi stranki, ki ni pravnica in ni usposobljena za presojanje vprašanj materialnega prava). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje dokaz s PKP izvedlo po uradni dolžnosti, še preden je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali stranki. Res je, da je prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 postavil omejitev glede izvajanja dokazov po uradni dolžnosti. Tak dokaz sodišče izvede šele potem, ko po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje pa je od tožene stranke zahtevalo, da mu pošlje PKP že z dopisom z dne 2. 11. 2007, to je še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil 9. 11. 2007. Vendar zgolj zaradi tega izpodbijana sodba ni nezakonita, nenazadnje je sodišče prve stopnje izvod PKP prejelo šele dan pred zadnjim narokom za glavno obravnavo in je tako dokaz z vpogledom v PKP izvedlo kot zadnjega od vseh dokazov, kakor je to razvidno iz dokaznega sklepa na list. št. 54. V tem dokaznem sklepu je namreč za vpogledom v PKP naveden le še vpogled v obseg dela na prilogi B/3, vendar je ta priloga bila vpogledana že prej v okviru 2. alineje dokaznega sklepa. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje dostavo PKP zahtevalo še pred izvajanjem dokazov, tako ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je pa takšno predhodno zahtevanje listine lahko pripomoglo h koncentraciji postopka.

PKP je sicer materialno pravo, ki ga sodišče mora upoštevati, hkrati pa je tudi listinski dokaz, saj podjetniške kolektivne pogodbe niso objavljene v Uradnem listu RS in tako zanje ne velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da se stranke načeloma morajo sklicevati na to notranje pravo, ki zanje velja. Vendar pa v kolikor je sodišču znano, da v določenem sporu pride v poštev tudi uporaba PKP, ni ovire, da sodišče tudi v okviru izvajanja dokazov po uradni dolžnosti, od strank (seveda predvsem od delodajalca) ne bi zahtevalo, da predloži v spornem obdobju veljavno PKP.

Ni povsem jasno, kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja z navedbo, da PKP v spis ni vložila nobena od strank, temveč je to po faksu storila tajnica pooblaščenca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je PKP zahtevalo od pooblaščenca tožene stranke in v kolikor jo je poslala tajnica pooblaščenca, je potrebno šteti, da je to storila tožena stranka, saj pooblaščenec odgovarja za ravnanje svojih delavcev. Iz pritožbenih navedb je možno sklepati, da tožena stranka sodišču ni nameravala izročiti PKP (verjetno zato, ker je ocenila, da je njena vsebina zanjo lahko neugodna), kar pa pomeni ravnanje v nasprotju z določbo 2. odstavka 227. člena ZPP. Že zgoraj je razloženo, da je PKP hkrati materialno pravo in listina, ki jo sodišče praviloma sploh ne more pridobiti drugače kot od strank. PKP zavezuje tako delavce kot delodajalce, zato jo je kot listino po vsebini potrebno šteti za listino, skupno za obe stranki v smislu določbe 2. odstavka 227. člena ZPP. Ta določa, da stranka ne sme odreči predložitve listine, če listina po vsebini velja za skupno za obe stranki.

Z navedbo, da je podano nasprotje med razlogi sodbe, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje, hkrati pa, da ni resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Vendar pa navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnica ob odpovedi uživala posebno varstvo zaradi vloženega predloga za oceno invalidnosti, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Z navedbo, da tožena stranka ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvu, da je bil za tožnico začet invalidski postopek, ker ji ni bila vročena odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer v resnici ravnalo nepravilno, ko je vročalo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 5. 9. 2007 o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, vendar zgolj zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je odločbo (priloga A/10) v spis vložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2007 in takrat tudi prosila za rok, da predloži še en izvod za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožnice naložilo, da to stori v roku 8 dni. Pooblaščenec tožnice je nato z dopisom (in ne s pripravljalno vlogo, kot zatrjuje pritožba) to listino sodišču dostavil 13. 11. 2007, prvostopenjsko sodišče pa je namesto, da bi dvojnik priloge poslalo toženi stranki, to znova vpisalo v seznam prejetih prilog, tokrat pod oznako A/12. Zaradi takšnega nepravilnega poslovanja je bila ta odločba toženi stranki potem v resnici vročena šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2007. Glede na to, da je bila tožena stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo seznanjena z obstojem odločbe invalidske komisije (ki vsebuje tudi podatek o začetku postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja) in da ji je bila ta na zadnjem naroku tudi vročena, ni mogoče trditi, da toženi stranki v zvezi s temi vprašanji sploh ni bila dana možnost obravnavanja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi štelo za nezakonito zaradi neupoštevanja kriterijev in neupoštevanja določbe o posebnem varstvu delavca, glede katerega je začet postopek za ugotavljanje invalidnosti, pomeni odločitev mimo trditvene podlage. Pri teh vprašanjih gre za uporabo materialnega prava, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil ob odpovedi že začet postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, izpodbijano odpoved moralo razveljaviti na podlagi materialnega prava, to je določbe prvega odstavka 34. člena PKP. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnica morala trditi, da je izpodbijana odpoved nezakonita zaradi neuporabe kriterijev oziroma zaradi začetega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je presoja zakonitosti v domeni sodišča.

Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi posebnega varstva, ki ga je tožnica uživala na podlagi začetega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, niti ni bistveno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prenehala potreba po delu tožnice in glede tega, ali so delavci, ki so bili razporejeni na enako delovno mesto kot tožnica, tudi v resnici opravljali isto delo. Iz istega razloga tudi ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni navedlo, s katerimi delavci bi tožena stranka morala primerjati tožnico. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče niti ne odgovarja na ugovor tožene stranke, da glede teh vprašanj dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določb PKP štelo, da bi tožena stranka pri izbiri delavcev, katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, morala upoštevati kriterije iz 32. člena PKP. Res je sicer, da PKP nomotehnično ni najbolje izdelana, vendar je iz zaporedja določb povsem jasno razvidno, da se določba 32. člena PKP o kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev nanaša na predhodne določbe, v katerih je urejena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tako je v 30. členu PKP določeno, kdaj gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, v 31. členu je urejen postopek pred izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev, v 33. členu pa način upoštevanja kriterijev. Iz takšne ureditve ter upoštevajoč dejstvo, da je bila PKP sprejeta po uveljavitvi novega ZDR in je z njim usklajena, je več kot očitno, da se citirane določbe nanašajo le na primer odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. V tem postopku pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v sklopu odpovedi večjemu številu delavcev, temveč je šlo za takoimenovano individualno odpoved.

Vendar pa je kljub takšni zmotni uporabi materialnega prava izpodbijana sodba pravilna, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi tega, ker je v času odpovedi pred organi ZPIZ že tekel postopek v zvezi s predlogom za oceno tožničine invalidnosti. Prvi odstavek 34. člena PKP namreč določa, da med presežne delavce ni mogoče uvrstiti starša treh ali več mladoletnih otrok, ki je edini hranitelj družine in tudi ne delavca, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti in sicer do pravnomočne odločitve o invalidnosti. Ob ugotovitvi, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel s predlogom osebnega zdravnika z dne 16. 3. 2007, tožnici dne 26. 3. 2007 ni bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Pri tem niti ni bistveno, ali je bila tožena stranka pravočasno oziroma sploh obveščena o začetku postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Drugi odstavek 34. člena PKP sicer določa, da se kasneje dostavljena dokazila ne bodo upoštevala, če delavec do konca točkovanja ne prinese potrebnih dokumentov in delodajalcu tudi ne sporoči, da jih bo do roka zaradi narave pridobitve težko pridobil. V tej zadevi tožena stranka ni izvajala točkovanja in tudi z ničemer ni izkazano, da bi tožnico pozivala k predložitvi dokazil v zvezi z določbo prvega odstavka 34. člena PKP.

Zmotno je stališče tožene stranke, da v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, PKP ni več veljala. Res je sicer, da je bila PKP sklenjena za čas do 31. 12. 2006 z možnostjo podaljšanja, vendar pa 13. člen PKP določa, da se po prenehanju veljavnosti te kolektivne pogodbe vse do sklenitve nove, vendar najdlje 3 mesece, uporabljajo določbe te kolektivne pogodbe. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 26. 3. 2007, torej znotraj obdobja treh mesecev po prenehanju veljavnosti PKP, zato bi tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati določbe PKP.

Pritožbeno sodišče ne more slediti razlogovanju tožene stranke, da tudi posebno varstvo z odpovedjo, kakršna je določena v 34. členu PKP, velja samo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka pri tem izhaja iz uporabljenega izraza presežni delavec, ki ga ZDR sicer res uporablja samo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, vendar določbe 34. člena PKP ni mogoče razlagati tako, da bi se ta nanašala le na takoimenovane kolektivne odpuste. Nenazadnje ni nobenega razumnega in zakonitega razloga, zakaj bi posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi užival roditelj treh ali večih mladoletnih otrok, ki je edini hranitelj družine, le v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ne pa tudi v primeru takoimenovanih individualnih odpustov. Takšno razlikovanje bi bilo samovoljno in arbitratno in v sodnem sporu ne bi smelo uživati zaščite. Enako pa velja tudi za delavca, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.