VSRS Sodba X Ips 43/2007

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Krško z dne 15.10.2004, s katero je ta odločila, da se tožniku zaradi prenehanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 61/2000 in 73/2004) odvzame puška in orožni list.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi ugotovitev v upravnem postopku, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo sodnika za prekrške obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, pritrjuje odločitvi upravnih organov, da se tožniku iz tega razloga odvzameta orožje in orožni list. Tožnik namreč ne izpolnjuje več pogoja iz 2. alinee drugega odstavka 14. člena v zvezi s 15. členom ZOro-1. Tožnik zmotno meni, da lahko upravni organ odloča le v okviru prejetega obvestila o prenehanju njegovega članstva v lovski družini, saj je upravni organ uvedel postopek po uradni dolžnosti. Še nepravnomočna odločitev v kazenski zadevi pa na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva.

Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da se obe odločbi sodnika za prekrške nanašata samo na plačilo globe, brez stranske kazni, orožje pa tudi ni bilo predmet prekrška. Meni, da gre za „spreminjanje“ pravnomočnih odločb sodnika za prekrške, kar pa je nedopustno in predstavlja kršitev 31. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Načelnik Upravne enote Krško, ki je sprožil postopek, je bil seznanjen, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek, ki ima prednost pred vsemi drugimi odločitvami, pri tem pa je spregledal 15. člen ZOro-1. Če je bilo storjeno kaznivo dejanje nezakonitega lova, ki se mu očita, bi odvzem orožja moralo odrediti pristojno sodišče. Očitno v obravnavani zadevi je, da bi se orožje, ki je dokazni material v kazenskem postopku, uničilo. Opozarja tudi na načelo domneve nedolžnosti in meni, da Upravna enota Krško vseh oseb ne obravnava enako, s tem pa krši določbe 14. člena URS. Tožnik opozarja tudi na več procesnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v disciplinskem in kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „odločbo spozna za nično, jo da v dopolnitev ali pa izda svojo odločbo“.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo (sedaj revizijo) nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem orožja in orožne listine tožniku.

Na podlagi določbe prvega odstavka 58. člena ZOro-1 pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da pristojni organ ni vezan na predlog, ampak lahko začne postopek za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti, ko na kakršenkoli način izve, da posameznik ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V drugem odstavku 14. člena ZOro-1 so kumulativno navedeni pogoji, pod katerimi pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med drugim je v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1 navedeno, da ni zadržkov javnega reda. Kateri so zadržki javnega reda pa je določeno v prvem odstavku 15. člena ZOro-1, in sicer, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea prvega odstavka 15. člena); če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (2. alinea prvega odstavka 15. člena). Oba zadržka sta v navedenem členu določena alternativno.

V obravnavanem primeru je bil z odločbama Sodnika za prekrške Krško z dne 4.9.2003 in z dne 25.8.2003, tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki prvega odstavka 11. člena oziroma 1. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZPJRM). Oba upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno ugotavljajo, da vsebujeta oba prekrška zoper javni red in mir elemente nasilja. Pravilen je tudi zaključek, da so zato v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odvzem orožja in orožnega lista tožniku na podlagi prvega odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 14. člena in 2. alineo prvega odstavka 15. člena ZOro-1.

Ker sta zadržka javnega reda iz prvega odstavka 15. člena ZOro-1 navedena alternativno, so brezpredmetne tožnikove navedbe glede nepravnomočnosti kazenskega postopka, ki se po tožnikovih navedbah vodi zoper njega zaradi kaznivega dejanja nezakonitega lova, kot tudi navedba glede uporabe drugega odstavka 15. člena ZOro-1 (v zvezi z nepravnomočno končanim kazenskim postopkom), ki določa, da če zoper posameznika iz 1. in 2. alinee prejšnjega odstavka teče kazenski postopek ali postopek za prekršek z elementi nasilja, se odločitev, ali oseba izpolnjuje pogoje, odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe v tem postopku, kolikor se nanaša na nepravnomočno končan kazenski postopek. Obe odločbi sodnika za prekrške pa sta pravnomočni, zato ni pogojev za odložitev odločitve o odvzemu orožja in orožnega lista.

Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da orožje ni bilo predmet prekrška, saj ZOro-1 takega pogoja za odvzem orožja sploh ne določa.

Revident tudi nima prav, ko navaja, da gre za spreminjanje pravnomočnih odločb sodnika za prekrške. Postopek za odvzem orožja in orožnega lista po ZOro-1 je namreč samostojen upravni postopek, odločitev sodnika za prekrške pa je lahko samo razlog za pričetek postopka za odvzem orožja po ZOro-1.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).