VSRS Sodba I Ips 248/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in za nevarnost po 312. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in 350 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter ji naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2Obsojenkin zagovornik zoper zgoraj navedeni sodbi vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče oprosti obtožbe za kaznivo dejanje oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da so zatrjevane kršitve materialnega in procesnega zakona neutemeljene, zahteva pa po vsebini napada tudi dejanske zaključke sodišča, kar ni razlog za vložitev zahteve. Meni, da je zahteva neutemeljena.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče razveljavi to odločbo (427. člen ZKP).

6Sodišče prve stopnje je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po 312. členu KZ, ker je štelo za dokazano, da je neutemeljeno klicala na pomoč in s tem povzročila, da je državni organ ukrepal brez potrebe, s tem, da je dne 14.12.2004 dvakrat klicala na Operativno komunikacijski center Policijske uprave Ljubljana (v nadaljevanju OKC) in prosila za intervencijo policije, ker naj bi bil na domnevno služnostni poti parkiran osebni avtomobil, last sosedov B. Sodišče je tudi štelo, da je bila seznanjena z dejstvom, da policija v teh primerih nima pooblastila za ukrepanje, saj je bila o tem z njihove strani že večkrat obveščena. S tem je povzročila, da so policisti vsakokrat brez potrebe prišli na kraj in jo vsakokrat napotili na zasebno tožbo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo policista D.N., ki je izpovedal, da je bila obsojenka že pred dogodki obravnavanega dne večkrat seznanjena, da policija v njenem primeru nima pooblastila za ukrepanje, pa je kljub temu nadaljevala s klicanjem na OKC in s tem povzročala, da se je policija na njene neutemeljene klice brez potrebe odzivala. Obsojenki, ki je izpovedala, da je sicer policijo res klicala zaradi parkiranega vozila, vendar pa tudi zaradi groženj sosedov B., sodišče ni verjelo. Sodišče je tudi štelo, da so se policisti dolžni odzvati na napotitev s strani OKC, kar že pomeni ukrepanje državnega organa, ki je vsaka aktivnost organa, izzvana s strani storilca kaznivega dejanja.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz napačnega materialnopravnega izhodišča glede možnosti ukrepanja policije v primerih motenja služnostne poti oziroma onemogočanja vključevanja v promet parkiranega vozila. Sodišče je namreč sledilo izpovedi policista, da policija v takih primerih ne more ukrepati, kar pa ne drži. Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list 30/98 z dne 16.4.1998; v nadaljevanju ZVCP), ki je bil v veljavi v času storitve očitanega kaznivega dejanja, je v 13. točki prvega odstavka 47. člena ZVCP-1 določal, da ustavitev in parkiranje ni dovoljeno na mestu, na katerem bi parkirano vozilo onemogočilo vključitev v promet že parkiranemu vozilu. Od 1.1.2005 veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list 83/2004 z dne 29.7.2004; v nadaljevanju ZVCP-1) pa v 14. točki četrtega odstavka 52. člena določa, da je parkiranje prepovedano na mestu, na katerem bi parkirano vozilo onemogočilo vključitev v promet že parkiranemu vozilu ali onemogočilo dovoz na dvorišče stavbe, do garaže, skladiščnega prostora ali drugega podobnega objekta ali do zasebnega zemljišča. Dovoz na dvorišče, v objekt ali k objektu, pred katerim je prepovedana ustavitev ali parkiranje, mora biti na vhodu označen s predpisanim prometnim znakom, če pa so na vozišču pri vhodu označena parkirna mesta, pa tudi s predpisano označbo na vozišču. Iz obrazložitve predloga ZVCP-1 (Poročevalec DZ, št. 21/2004 z dne 2.3.2004) izhaja, da je želel zakonodajalec le jasneje opredeliti zakonske določbe o parkiranju, saj se je želel izogniti različnim interpretacijam.

8Glede na določbe ZVCP je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je policija brez pooblastil za ukrepanje v primerih, kot je obsojenkin. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je obsojenka policijo klicala zaradi vozila, parkiranega na njeni dovozni poti, kar bi lahko pomenilo, da je z ravnanjem osebe, ki je vozilo parkirala na dovozno pot, izpolnjen zakonski dejanski stan prekrška po 13. točki 47. člena ZVCP ter da ne gre za golo civilnopravno razmerje. Ker je bilo stališče sodišča, da policija v takih primerih nima pooblastila za ukrepanje, materialnopravno napačno, ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri izpolnitve zakonskih znakov prekrška po 47. členu ZVCP. Šele ugotovitev, ali je bila obsojenki onemogočena vključitev v promet z njenim vozilom, bo omogočala presojo, ali je bil storjen prekršek. Sodišče bo tako moralo ugotoviti, ali je imela obsojenka dostop do javne ceste tudi po kakšni drugi poti, ali pa je bil njen dostop zaradi parkiranega vozila onemogočen. Kolikor se bo izkazalo, da je bil prekršek v resnici storjen, ne bo mogoč zaključek, da je obsojenka neutemeljeno klicala na pomoč.

9Vrhovno sodišče še pripominja, da je vprašljiv tudi zaključek sodišča o tem, da je podana pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem obsojenke in ukrepanjem policije. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali ima policija ob klicu na OKC možnost presojanja utemeljenosti klica ter potrebnosti intervencije. Obsojenka je namreč na OKC klicala večkrat v enem dnevu, na kraj pa je bil večkrat poslan isti policist, zaradi česar se postavlja vprašanje ali je bila inkriminirana intervencija glede na vedenje policije res potrebna ali celo nujna. Kolikor bi se izkazalo, da je bila policija (policist D.N.) upravičena presojati utemeljenost klica in nujnost intervencije, bi bilo potrebno presoditi, ali ravnanje obsojenke sploh predstavlja pravno relevanten vzrok ukrepanja državnega organa v smislu 312. člena KZ.

10Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen dvom v odločilna dejstva izpodbijani sodbi v skladu s 427. členom ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku oceniti, ali izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je obsojenka storila kaznivo dejanje zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost.