VSL sodba I Cp 2319/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe delno razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča 0006 I 2006/02289 z dne 27. 2. 2006, in sicer v njegovi 1. tč. za znesek 185,16 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.249,11 EUR od 10. 2. 2006 do 27. 2. 2006; v istem obsegu je postopek ustavilo. S sodbo je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo še v 3. tč. za znesek 9,40 EUR, v ostalem delu (v 1. tč. za znesek 1.063,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2006 dalje ter v 3. tč. za znesek 54,03 EUR) pa ga je obdržalo v veljavi; tožencu je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 2,12 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico.

(2) Zoper sodbo (očitno le v njenem obrestnem in stroškovnem delu) se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek v obrestnem in stroškovnem delu zavrne, sicer pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Ponavlja, da s strani tožeče stranke ni prejel ne računov ne opomina za vtoževane obveznosti, saj bi jih sicer gotovo pravočasno poravnal. Tožeča stranka je sama priznala, da ne razpolaga z dokazom, da je omenjene račune poslala tožencu. Ker je bil z računi prvič seznanjen ob vložitvi izvršilnega predloga, najmanj dotlej ni bil v zamudi, zato je obrestni del tožbenega zahtevka neutemeljen (378. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Enako po njegovem mnenju velja za stroške postopka, saj pravde ne bi bilo, če bi mu tožeča stranka račune poslala. Tako pravdni kot izvršilni stroški so torej nastali po krivdi tožeče stranke (156. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Opozarja še, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 258. čl. ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče namreč ni upoštevalo njegovega opravičila odsotnosti z naroka za glavno obravnavo (in ga zato ni preložilo), čeprav je bil toženec službeno odsoten. Tega pa ni mogel dokazati z listinskimi dokazi, ker z njimi ni razpolagal – za sestanek v tujini se je dogovoril po telefonu, na službeno pot pa je odpotoval z osebnim avtomobilom. Če bi sodišče narok preložilo, bi toženec lahko izpovedal bistvene okoliščine glede prejema in plačila računov.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v sporu majhne vrednosti (433. čl. ZPP), zaradi česar se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili računi tožencu dostavljeni (3. str. obrazložitve izpodbijane sodbe), je zato pritožbeno sodišče vezano. Tako ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih očitkov, ki izpodbijajo omenjeno ugotovitev oziroma dokazno oceno v zvezi z njo. Tudi sicer ti očitki pritožniku ne bi koristili, saj sam priznava, da se je z obveznostjo seznanil ob vložitvi izvršilnega predloga, torej pred dnem izdaje sklepa o izvršbi, od katerega je sodišče prisodilo zamudne obresti (299. čl. OZ). Zaradi nemožnosti izpodbijanja dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik nadalje ne more uspeti s tezo, da pravda ni bila potrebna. Razpravljanje o tem, ali je toženec dal povod za tožbo, poleg tega ne pride v poštev, saj toženec ni pripoznal tožbenega zahtevka (158. čl. ZPP).

(6) Pojasnjeno je že bilo, da sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 339. čl. ZPP; glej zgoraj, tč. 5). Formalno sicer pritožnik uveljavlja prav takšno kršitev, ko se sklicuje na 258. čl. ZPP, vendar pa vsebinsko meri (tudi) na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tovrstne očitke je zato pritožbeno sodišče upoštevalo, vendar je presodilo, da niso utemeljeni. Opravičilo oziroma prošnja za preložitev obravnave (list. št. 25) sestoji, kolikor se nanaša na toženca, le iz gole navedbe, da bo na dan razpisanega naroka zaradi službene odsotnosti v tujini. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz tako skopih navedb ni mogoče presoditi, ali je šlo za nujno službeno odsotnost. Toženec bi moral razloge o tem, čemu ni priložil morebitnih dokazov v zvezi z odsotnostjo, pojasniti že v sami prošnji, prav tako pa bi lahko svojo upravičeno odsotnost dokazoval z drugimi (ne zgolj listinskimi) dokazi. Ker tega ni storil, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlagane preložitve naroka ni kršilo načela kontradiktornosti (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

(7) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(8) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.