VSL sodba II Cp 1118/2009

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugotoženki naložilo, da prvotožniku plača znesek 2.000,00 EUR, drugotožniku pa znesek 1.400,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.9.2003 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek proti drugotoženi in v celoti proti prvotoženi stranki zavrnilo. Tožnikoma je naložilo, da prvotoženki povrneta njene stroške pravdnega postopka in sicer vsak v višini 426,93 EUR, drugotoženka pa je dolžna pravdne stroške povrniti tožnikoma, to je prvotožniku v višini 363,10 EUR, drugotožniku pa v višini 278,56 EUR.

Pritožbo vlagata tožeča in drugotožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija 1., 2., 3., 5. in 6. točko izreka sodbe in navaja, da sta sicer že v tožbi opozorila, da je v predmetni zadevi pasivna legitimacija sporna, vendar pa ni sporno, da sta toženi stranki lastniško in poslovno povezani. Sodišče prve stopnje na enem mestu navaja, da prvotožena stranka ni izdajateljica medija in kot taka ni vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS (MK), zaradi česar ne odgovarja za škodo, ki je pritožnikoma nastala, medtem ko na drugem mestu navaja, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetni pravdi. Tudi sicer je bilo tekom pravde ugotovljeno, da sta obe toženi stranki prispevali k nastanku škodnega dogodka, prvotoženka kot producent, drugotožena pa kot izdajatelj medija. Pritožnika se ne strinjata s stališčem sodišča, da prvotožena stranka kot producent za škodo ni odgovorna. Kot dodaten argument navajata dejstvo, da ima novinarka sklenjeno pogodbo o opravljanju programskih storitev s prvotoženo stranko. Glede na to menita, da tudi nista dolžna kriti pravdnih stroškov prvotožene stranke. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženima stranka naloži nerazdelno plačati tožnikoma odškodnino in sicer prvotožniku v višini 2.000,00 EUR, drugotožniku pa v višini 1.400,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 dalje do plačila, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo je vložila prvotožena stranka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrne skupaj s stroškovno posledico.

Drugotožena stranka s pritožbo izpodbija obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je neprepričljiva že odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi odgovornost drugotoženke izhaja iz odločitve njenega odgovornega oziroma dnevnega urednika, da sporni prispevek objavi. Iz trditvene podlage tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da je bil odgovorni urednik drugotožene stranke pred objavo sploh seznanjen z vsebino informacije, kaj šele, da bi sprejel odločitev o objavi. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je drugotoženka z objavo informacije zagrešila več protipravnih posegov v osebnostne pravice tožnikov. Novinarka in snemalec sta se namreč ogibala temu, da bi bila tožnika prepoznavna. Drugačna ocena sodišča je v nasprotju z ustavno pravico do svobodnega izražanja in do obveščenosti kot tudi splošno prakso uresničevanja ustavnih pravic. V nobenem primeru ni mogoče izključiti, da določen krog ljudi ne prepozna posamezne vpletene osebe, kar še posebej velja za vaška okolja. Napačna je ocena sodišča, da tožnika nista vstopala v javno življenje, saj sta se ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo in sta morala biti pripravljena na novinarska vprašanja. Drugotožena stranka je imela povsem resen namen poročanja o dogodku in z njene strani ni bilo namena zaničevanja tožnikov, zato je protipravnost njenega ravnanja izključena. Zmotno je tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za objavo ni bilo javnega interesa in da drugotoženka ni zasledovala neposrednih komercialnih interesov. Tudi podatek o tem, iz katere kmetije izvira domnevno okužena krava, očitno ni bil tako strogo zaupen, saj je novinarka izpovedala, da je do te informacije prišla relativno enostavno. Tožnik je bil glede domnevne zaupnosti suma bolezni neprepričljiv, saj je v tožbi navedeno, da so o tem vedeli le nekateri člani družine, zaslišan pa je izpovedal, da je ta podatek vedela celotna družina. Po prepričanju pritožnice tudi ni izkazan obstoj škode, kajti razen klicev prijateljev in sosedov tožnika nista zaznala drugih reakcij krajanov. Povsem neizkazan je tudi obstoj vzročne zveze, saj je občutek tesnobnosti in negotovosti predvsem posledica suma na obstoj BSE. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zakon o medijih (v nadaljevanju: ZMed) v 3. členu določa, da dejavnost razširjanja programskih vsebin zajema (med drugim) tudi televizijsko dejavnost, izdajatelj medija pa je pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin, v skladu z zakonom (prvi odstavek 9. člena ZMed). Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj in ne producent tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje. Drži sicer, da lahko dejavnost izdajatelja obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin (tretji odstavek 9. člena ZMed), vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija. To je v obravnavani zadevi drugotožena stranka, ki je kot taka vpisana tudi v razvid medijev pri MK. In zgornjih razlogov je za pasivno legitimacijo tudi nepomembno, da je imela novinarka sklenjeno pogodbo s prvotoženo in ne drugotoženo stranko. Vprašanje, ali je bil odgovorni urednik drugotoženke seznanjen z objavljeno informacijo, je pritožbena novota in kot taka neupoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku). Vendarle pa pritožbeno sodišče v odgovor pojasnjuje, da je izdajatelj medija na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika odgovoren za delo urednika (odgovornega ali dnevnega), ta pa za delo novinarke. Poleg tega pa je sodišče v razlogih sodbe želelo tudi poudariti pomen razširjanja oziroma objave informacije in ne odgovornost urednika izdajatelja, kar v postopku na prvi stopnji med strankama tudi ni bilo sporno. Napako v delu, ko sodišče na enem mestu govori o tem, da prvotožena stranka ne odgovarja za škodo, na drugem mestu pa, da drugotoženka ni pasivno legitimirana, je sodišče prve stopnje kot očitno pisno pomoto odpravilo že samo s popravnim sklepom z dne 13.2.2009.

V vprašanju nedopustnosti ravnanja pritožbeno sodišče pritrjuje drugotoženki, da informacije o okuženosti goveda z BSE vsekakor zadevajo javni interes in je imela zato drugotoženka pravico o tem poročati. Protipravnost njenega ravnanja pa izhaja iz načina poročanja, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje senzacionalističen in usmerjen k razkrivanju zasebnosti tožnikov javnosti (torej tudi v nasprotju s Kodeksom novinarske etike). Tožnika sta bila prepoznavna kot verjetna imetnika okužene krave, ne glede na to, da nista želela dajati izjav. O načinu poročanja pa se je opredelilo sodišče prve stopnje. Za tak način poročanja ni najti osnove v zagotavljanju javnega interesa, kar bi izključevalo tudi njegovo protipravnost, saj je za ustrezno informiranje javnosti poskrbela tudi Veterinarska uprava RS. Seveda ne gre zanemariti niti dejstva, da v fazi poročanja sum na okužbo še ni bil potrjen, hkrati pa je imela tedaj javnost do BSE sila odklonilen odnos. Res je tudi, da bi tožnika kot govedorejca lahko pričakovala zanimanje javnosti, vendar pa je drugotoženka posegla v njune osebnostne pravice s tem, da je tožnika kljub prepovedi in na skrivaj posnela, nato pa ju v posnetku prikazala tako, da sta bila vendarle prepoznavna širši okolici na področju, kjer živita. Prikazana je namreč stranska cesta, ki vodi le do kmetije tožnikov, njihov kozolec, cerkev kraja, kjer živita, poleg tega pa tudi spodnji del telesa prvotožnika in profil drugotožnika, nepopačena pa sta ostala tudi njuna glasova. Ob konfliktih javnega interesa in varovanja zasebnosti se srečujemo z vprašanjem sorazmernosti, torej tehtanjem, ali je bil poseg v zasebnost prizadetega sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija. Pri tem je potrebno upoštevati ali je bil cilj, h kateremu se teži legitimen, ali so bila uporabljena sredstva pravno dopustna, ali so bila izbrana sredstva za dosego cilja primerna, uporabna in mogoča ter da so v poštev prihajajoča sredstva potrebna in niso zunaj vsakega razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti cilja (1). Ne glede na to, da je bil cilj vsekakor legitimen, pa uporabljena sredstva zaradi izrecne prepovedi tožnikov niso bila dovoljena niti primerna. Da prispevek ni imel vsebinske vrednosti, pa je nenazadnje v svojem zaslišanju priznala tudi novinarka sama.

Ni mogoče pritrditi pritožbi drugotoženke, da je posameznik vselej za koga prepoznaven, hkrati pa, da tožnikov širša javnost vendarle ni prepoznala, zaradi česar tudi nista trpela duševnih bolečin zaradi posega v njuno čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče v prvi vrsti poudarja, da je bistvenega pomena, kakšne posledice je imel objavljeni posnetek za oba tožnika v okolju, v katerem prebivata in ne, ali sta bila prepoznavna širši javnosti (2). Oba sta izpovedala, da jima je bilo po objavi zelo neprijetno, izogibala sta se stikov z ljudmi, tudi odnosi v družini so bili napeti in turobni. Prvotožnik je bil prizadet, saj je bil po svojem mnenju predstavljen kot razbojnik, obtožbe so bile zanj hude, drugotožnik pa je izpovedal, da zaradi prispevka več dni ni spal, njune izpovedi so potrdili tudi ostali člani družine. Duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime tožnikov se torej kažejo v njuni prizadetosti in strahu glede vrednosti, ki jo imata v družbi in njunega osebnega dostojanstva. Nedvomno takih občutij do okolice nista razvila zgolj zaradi negotovosti o okuženosti goveda, informacija o sumu na BSE pa pred objavo tudi ni bila znana ljudem izven kroga njegove družine, zato so vsa pritožbena izvajanja v smeri izključenosti vzročne zveze neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi kot neutemeljeni na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo povrnilo. Odločitev o pritožbenih stroških pritožnikov je zajeta že v zavrnilni odločitvi drugostopenjskega sodišča. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa je dolžna nositi tudi prvotožena stranka, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Povzeto po dr. Janez Šinkovec: Osebne ustavne pravice in mediji, Podjetje in delo, letnik 1997 (št.6).

(2) VSK I Cp 414/2003.