VSL sklep II Cp 3004/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo:

katero premoženje sodi v zapuščino,

da je zapustnica napravila dve veljavni oporoki pred pričama ter lastnoročno oporoko brez datuma in brez podpisa,

da se je dedinja – zapustničina hči N. M. z notarskim zapisom z dne 30. 8. 2006 odpovedala dedovanju po materi,

da po oporoki z dne 5. 9. 2006 zapustničino premoženje podeduje vdovec M. T., ki je zapuščino sprejel.

Sodišče je po pravnomočnosti sklepa odredilo še ustrezne zemljiškoknjižne vpise ter odredilo, da sme s sredstvi na bančnih računih razpolagati dedič M. T.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje dedinja N. M., ki predlaga, da višje sodišče sklep o dedovanju razveljavi in dedinjo N. M. napoti na pravdo zaradi izpodbijanja veljavnosti oporoke z dne 5. 9. 2006 in notarskega zapisa z dne 30. 8. 2006, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi pojasnjuje, da obeh oporok ni priznala in da je napovedala izpodbijanje veljavnosti oporok in notarskega zapisa. Sodišče je zapisalo, da bo izdalo sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi, česar pa ni storilo. Dedinja je glede na ravnanje sodišča in glede na zapis na obravnavi dne 13. 2. 2009 pričakovala sklep o napotitvi na pravdo.

Dedinja še enkrat izjavlja, da oporoke z dne 5. 9. 2006 ne priznava za veljavno, narejena je bila v času, ko zapustnica zaradi bolezni ni bila prisebna napraviti oporoke. V njo je bila tudi prisiljena, saj se je bala M. T. Pritožnica še navaja, da je bil tudi sporazum o odpovedi dedovanju podpisan pod prisilo in v strahu. M. T. je obe ustrahoval, tudi z orožjem.

Pritožba je bila vročena dediču M. T., ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/2001; v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Takšna dejstva so v smislu 5. točke 2. odstavka 210. člena ZD tudi dejstva o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Ta dejstva so med dedičema očitno sporna, saj pritožnica trdi (enako pa je trdila že na zapuščinski obravnavi 13. 2. 2009), da je bil sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen pod vplivom sile oz. zaradi zvijače. V takšni situaciji bi moralo sodišče prve stopnje (kot je že napovedalo na samem naroku) zapuščinsko obravnavo prekiniti in tistega dediča, katerega pravico bi štelo za manj verjetno napotiti na pravdo.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je sicer napovedalo izdajo napotitvenega sklepa, nato pa mimo svoje napovedi čez štiri mesece izdalo sklep o dedovanju, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD in kršitev določbe 210. člena ZD.

Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti, katerega od dedičev bo napotilo na vložitev tožbe.