VSM sklep I Ip 1305/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. VL 41196/2009 z dne 01.04.2009 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo, je upnik vložil pravočasno pritožbo. V tej pritožbenih razlogov ne opredeljuje, smiselno pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri smiselno uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na ugotovitve, da tožencu na naslovu prijavljenega prebivališča ni bilo mogoče vročiti sodnega pisanja, saj se je le-to vrnilo z oznako, da je dolžnik iz tega naslova preseljen, in ko upnik po pozivu sodišča, da v primeru, če ne more ugotoviti dejanskega naslova dolžnika, sme predlagati, naj se dolžniku postavi začasni zastopnik in v tem primeru mora tudi založiti predujem v znesku 200,00 EUR in sodišču predložiti dokazilo o plačilu predujma (sklep prvostopnega sodišča z dne 05.05.2009), in ker ni predlagal in tudi ne plačal predujma za postavitev začasnega zastopnika, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, in sicer ne glede na pritožbena izvajanja ter dejstvo, da je upnik sodišču prve stopnje z dopisom z dne 22.07.2009 sporočil, da je naslov dolžnika v izvršilnem predlogu enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča.

Na pravilnost izpodbijane odločitve zato ne morejo vplivati pritožbena izvajanja, da upnik predloga za izvršbo ni mogel popraviti, ker da je po ponovnem preverjanju ugotovil, da je naslov dolžnika enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, saj bi v tem primeru upnik moral ravnati v skladu s pozivom sodišča po vložitvi predloga, da naj se tožniku postavi začasni zastopnik, česar pa ni storil. Pritožbena zavzemanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z 32. členom ZPP-D oziroma s tretjim in četrtim odstavkom 143. člena ZPP, so neutemeljena. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč s svojo odločbo z dne 09.07.2009 razveljavilo četrti, peti in šesti odstavek 143. člena ZPP ter odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve vročanje v primerih, na katere se nanaša ta odločba, opravlja na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve odločbe (ustavna odločba št. U-I-279/08-14 z dne 09.07.2009). V že citirani 22. točki obrazložitve ustavne odločbe je navedeno, da v primerih, ko sodišče ne more vročiti stranki sodnega pisanja na naslov, prijavljen v skladu z zakonom, bo moralo zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča (to je sodišče prve stopnje storilo), in če bo v tem postopku ugotovljeno dejansko prebivališče stranke, ji bo sodišče lahko sodno pisanje vročilo na ta naslov, če pa stranke ne bo mogoče najti in bo zato izbrisana iz sodnega registra prebivalstva, ji bo sodišče na predlog nasprotne stranke (v danem primeru upnika) postavilo začasnega zastopnika. Takšno postopanje sodišč se je že do sprejema te ustavne odločbe uveljavilo v praksi glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. II Ips 72/2002 z dne 27.06.2002, vendar upnik ni ravnal z navodili sodišča prve stopnje, čeprav je bil hkrati opozorjen na pravne posledice (sklep z dne 05.05.2009).

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje – 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.