VSRS Sodba VIII Ips 161/2009

Revizija se zavrne.

Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožečih strank, da jim je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za čas od 1. 11. 2002 do 31. 8. 2006 (M. V.), 1. 11. 2002 do 31. 8. 2006 (K. P.), 1. 11. 2002 do 31. 3. 2008 (N. P.), 1. 11. 2002 do 31. 3 .2008 (A. P.) in 1. 12. 2002 do 31. 10. 2007 (M. B.) od prisojenih zneskov plačati predpisane davke in prispevke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odločitve sodišča dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da ne pripada tožnici plača v višini 90 % plače, določene za delovno mesto, na katerega je razporejena na podlagi drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ in ne na podlagi 5.a člena ZPDJVZ.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožečih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu, v katerem je sklepalo o stroških, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožeče stranke vložile revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajale so, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s sklepi o določitvi osnovne plače. Brez dejanske podlage je ugotovilo, da so tožniki v spornem obdobju prejemali plače v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače. Pri tem v prilogah ni sklepov, ki bi bili izdani na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih državnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje, na katere se sklicuje sodišče. V spisu so samo odločbe o napredovanju v plačilni razred, ki so bile izdane na podlagi pravilnika o napredovanjih zaposlenih v vrtcih in šolah. Napačna je odločitev sodišča, da v sporni zadevi gre za čisto denarno terjatev. Zato so predlagale, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenim zahtevkom v celoti ugodi.

4Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki ter stranskemu intervenientu, ki je nanjo odgovoril.

5V odgovoru na revizijo je stranski intervenient prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8Revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj si razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih ne nasprotujejo, mogoče pa jo je tudi preizkusiti. Ob tem je treba upoštevati, da uporaba materialnega prava, tudi če bi šlo za njegovo zmotno uporabo, ne pomeni, da si sodba nasprotuje v odločilnih razlogih.

9Tožbeni zahtevek, kot so ga postavili tožniki, je denarni zahtevek, za te pa velja, da jih je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (določbe četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj. ter 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI – Uradni list RS, št. 12/96 in nadalj.).

10Res je, da je v sodbi VSRS VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007 dejanska ugotovitev, da je tožnik opravljal naloge iz VII. tarifne skupine, vendar to ne pomeni, da je tako dejansko stanje v vseh ostalih podobnih sporih. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo (na primer v VIII Ips 153/2009, VIII Ips 173/2009, VIII Ips 278/2009 in drugih), da je bila zadeva VIII Ips 332/2007 zaradi trditev strank in njihovih dokaznih predlogov obravnavana drugačna kot ostale sicer podobne zadeve. Pri odločanju o reviziji je sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje. Takšno dejansko stanje mora upoštevati pri materialno pravni presoji. V tem sporu je bilo v bistvu sporno samo vprašanje, ali je za izračun plače tožnika uporabiti določbo 14. člena ZPDJVZ ali določbo 5.a člena ZPDJVZ. Tudi takratna revizija tožene stranke je izpostavila samo problem uporabe teh dveh členov, njihovo pravno naravo in potrebo po materialnopravnem razlikovanju med položajem učitelja z višjo oziroma visoko izobrazbo. Zato sklicevanje na ta spis in trditev, da se je v njem sodišče že jasno izreklo o obravnavanem primeru ali delu primera, ni sprejemljiva.

11Tožniki navajajo, da v spisu ni odločb o določitvi plače, ampak so v spisu samo odločbe o napredovanju v višji plačilni razred. To ni res, saj so med dokazi pod BII za vse tožnike tudi odločbe o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega. Vse odločbe tožnikov imajo številko 54, datirane so z 12. 3. 1997, kot je razvidno iz uvoda pa temeljijo na podlagi 11. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in 36/96, 5. in 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Uradni list RS, št. 16/92 in 42/93) in 1. točke Tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnosti vzgoje in izobraževanja ter petega odstavka 4. člena Pravilnika o napredovanjih zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96). Te odločbe so osnova za izdajo odločb o napredovanju v višji plačilni razred. Zato niso utemeljeni očitki glede pomanjkanja pravne podlage in ničnosti „sklepov“.

12Tako iz odločb o določitvi količnika kot tudi iz odločb o napredovanjih v višji plačilni razred izhaja, da je bila tožnikom osnovna plača, ki je razvidna iz odločb o napredovanju (ki jih je kot dokaze predložila tožena stranka) in iz plačilnih list, določena tudi ob upoštevanju določb 5.a člena ZPDJVZ. Res je sicer, da glede na to, da tožniki uveljavljajo s tožbenim zahtevkom plačilo razlike v plači, to pomeni, da odločbe o napredovanju, same po sebi ne predstavljajo ovire za sprožitev postopka pred sodiščem in ne zahtevajo pred vložitvijo tožbe posebne obravnave pri delodajalcu, vsekakor pa pomenijo temelj za odločitev o zahtevku tožnikov. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so tožniki prejemali plačo izračunano na podlagi osnov, določenih v odločbah o napredovanju in, ker so te odločbe osnove plače določale ob uporabi 5.a člena ZPDJVZ, tožniki pa tem odločbam niso ugovarjali, s čimer so odločbe postale dokončne in pravnomočne, to pomeni, da je bila tožnikom plača izplačana v skladu s pravnomočnimi sklepi (odločbami) njenega delodajalca.

13Glede na povedano za odločitev ni pomembno, ali je določitev osnovne plače tožnikov, ki je razvidna v predloženih odločbah, pravilna ali ne, prav tako pa v tem sporu ni pomembno vprašanje uporabe 5.a oziroma 14. člena ZOFVI. Ker so postale odločbe o (napredovanjih in) osnovnih plačah dokončne in pravnomočne, so stranke na njih vezane vse, dokler take odločbe veljajo.

14Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča bila tožnikom v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njihov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugače osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

15Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

16Sklep o stroških temelji na določbi 155. člena ZPP.