VSRS Sklep I Up 1091/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi prve stopnje z dne 16.11.2001, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožnice za odobritve podaljšanega obratovalnega časa gostinskega obrata ... Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je presodilo, da tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo. Tožnica je kot samostojna podjetnica s svojo dejavnostjo prenehala delovati. To je razvidno iz pravnomočnega sklepa o uvedbi in zaključku stečajnega postopka nad tožnico kot samostojno podjetnico.

Tožnica v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Zatrjuje, da ima interes za tožbo. V primeru ugotovljene nezakonitosti bo imela podlago za uveljavljanje odškodnine. Do stečaja je prišlo prav zaradi nezakonitih aktov tožene stranke. Tožnica tudi predlaga, da se je oprosti plačila taks.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je upravni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v roku.

Podan mora biti tako pravni interes. To pa pomeni, da mora biti izkazana možnost, da si tožeča stranka tako izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbi. Ugoditev mora pomeniti za stranko določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravno korist), ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora tožeča stranka izkazovati ves čas postopka.

Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (to izhaja tudi iz podatkov spisa in tudi izpodbijano), je tožnica kot samostojna podjetnica s svojo dejavnostjo zaradi stečaja prenehala delovati. V okvir njenega delovanja je sodil tudi lokal, za katerega je zaprosila za dovoljenje za podaljšani obratovalni čas. Zaradi stečaja si tožnica tako svojega pravnega položaja z uspehom v tem upravnem sporu ne more izboljšati. Zato je pravilna presoja, da ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes za varstvo v upravnem sporu ne more biti izkazan z uveljavljanjem dejanske podlage za odškodninsko tožbo v civilnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbo tožnice s sklepom zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe, s sklicevanjem na 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje najprej opravi predhodni preizkus tožbe, ki obsega preizkus procesnih predpostavk, navedenih v 34. členu ZUS.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbo tožnice obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Ugotovilo je, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Zato je pritožbo tožnice na podlagi 76. in 2. odstavka 82. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnica podala hkrati s pritožbo, je pristojno odločiti Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, kot sodišče prve stopnje.