VSRS Sodba II Ips 325/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnik se je 18. 10. 2002 poškodoval na delovnem mestu in pri tem utrpel kompresivni zlom 5. prsnega vretenca, poškodbo levega komolca ter udarec v predelu ulnarnega živca. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 12.101,49 EUR (prej 2.900.000 SIT), in sicer za telesne bolečine 5.007,51 EUR (prej 1.200.000 SIT), za strah 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT). Sodišče je tožniku ob upoštevanju njegove soodgovornosti v višini 20% pravnomočno prisodilo 9.681,19 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. V presežku za 39.976,63 EUR (prej 9.580.000 SIT) pa je bil zahtevek zavrnjen.

2Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča druge stopnje se ne da preizkusiti, saj naj ne bi vsebovala razlogov o znižanju odškodnine. Nadalje tožnik navaja vse okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku prisojenem pred sodiščem prve stopnje. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje prisodilo primerno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato predlaga vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje.

3Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4Revizija ni utemeljena.

5V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnine v višini, kot je bila prisojena pred sodiščem prve stopnje. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je tudi predpostavka za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče po primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ocenjuje, da odškodnina prisojena tožniku za navedene oblike škode, ni bila prenizko odmerjena. Zato materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

6Očitana procesna kršitev pa ne zadosti standardu obrazloženosti kršitev določb pravdnega postopka. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da se jo ne da preizkusiti, je presplošen, da bi ga revizijsko sodišče lahko obravnavalo.

7Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).