VSRS Sklep X Ips 492/2007

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2570/2006 z dne 4.4.2007, hkrati pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 84. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2006. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 19.7.2006, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 249 m2 na južnem delu stavbe v Ž. in temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi ter zemljišče parc. št. ... vl. št. ... k.o. Z. (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev podjetje B., ki je dolžno v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe nepremičnino iz 1. točke izreka odločbe vrniti v last in posest upravičenki (2. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (3. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka) ter da je s to odločbo odločeno o celotnem denacionalizacijskem zahtevku (5. točka izreka).

V zahtevi za izdajo začasne odredbe revident (tožnik) predlaga, da revizijsko sodišče odloži izvršitev z revizijo izpodbijane sodbe upravnega sodišča do odločitve revizijskega sodišča. Navaja, da poslovni prostor deluje preko petdeset let in da ga nujno potrebuje za opravljanje svoje trgovske dejavnosti. Redno zaposluje šest prodajalk in na obratovanje trgovine več zaposlenih „v režiji podjetja“. Ustreznega nadomestila zavezanec zanju nima. Lokal z vsebino poleg živilskega trga v interesu javnosti in mesta ponuja značilno slovensko in etnografsko blago in je tradicionalno vpet v prostor Ž. Zato dviguje kulturno ponudbo na specifičnem tržišču. Njegovo zaprtje bi predstavljalo neposredno škodo za zavezanca oziroma revidenta in njegove zaposlene ter izgubo kulturne identitete Ž.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 84. člena ZUS-1 lahko revident predlaga revizijskemu sodišču izdajo začasne odredbe do odločitve o reviziji. Zaradi razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V 2. odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na navedeno določbo ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. Po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe na navedeni pravni podlagi niso izpolnjeni. V zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do odločitve o reviziji, mora revident poleg splošnih procesnih predpostavk predvsem izkazati, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Kategorija težko popravljive škode, ki je prvi zakonski pogoj po določbah 32. člena ZUS-1, je nedoločen pravni pojem, ker ZUS-1 njene vsebine ne določa. Zato mora njeno vsebino določiti sodišče v vsakem posameznem primeru posebej in to na podlagi konkretnih podatkov in dokazov konkretnega upravnega spora.

Predlagatelj začasne odredbe (revident) v svoji zahtevi zatrjuje, da bo v posledici izvršitve odločbe o vrnitvi premoženja (lokala) denacionalizacijskemu upravičencu utrpel neposredno škodo, saj lokal potrebuje za opravljanje trgovske dejavnosti, ustreznega nadomestila za to trgovino pa nima. Vendar takšne trditve, po presoji revizijskega sodišča še ne pomenijo verjetne izkazanosti nastanka težko popravljive škode. Z realizacijo pravnomočne denacionalizacijske odločbe bi prav gotovo lahko prišlo do spremembe v pravnem in dejanskem položaju tožnika kar zadeva poslovni prostor na ... trgu v Ž. Toda takšna sprememba, ki jo je revident lahko pričakoval, sama po sebi ne more predstavljati škode, ki bi lahko bila ocenjena kot težko popravljiva. Zato samo sklepanje in zatrjevanje določenih možnih posledic in dogodkov ter zatrjevanje „neposredne škode“, ne da bi revident pri tem ponudil kakršnekoli dokaze o tem, (še) ne more biti podlaga za presojo o tem, da bi revidentu z izvršitvijo izpodbijanega akta (denacionalizacijske odločbe) nastala težko popravljiva škoda. Ker že navedeni pogoj ni izkazan, se revizijsko sodišče ni spuščalo v presojo ostalih pogojev, določenih v navedenih določbah ZUS-1. V konkretnem sporu to pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z uporabo 92. in 2. odstavka 84. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.