VSRS Sodba I Up 1321/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2005, odpravilo in zadevo na podlagi drugega in tretjega odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 11. 2003, s katero je prvostopni organ določil odškodnino v korist A.A. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), v obveznicah v višini 43.027,50 EUR.

2Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo ugovoru tožeče stranke, da je bila v zadevi kršena določba prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki se nanaša na pravočasnost denacionalizacijskega zahtevka. V zahtevi za denacionalizacijo z dne 9. 3. 1993, v kateri so parcele specificirano navedene in je tudi navedena stavba Prosvetnega doma, vračilo parcel št. ... in št. ... k.o. ... ni zahtevano. Po pozivu za dopolnitev vloge z dne 19. 1. 1994, pa je njuno vračilo prizadeta stranka z vlogo z dne 14. 4. 1994 zahtevala. Ker je bilo vračilo navedenih parcel zahtevano prepozno, zanju stranka z interesom ni upravičena do odškodnine. V zadevi je nerelevantno, da je bil del navedenih parcel prizadeti stranki že vrnjen v naravi, z delno odločbo z dne 3. 11. 2003.

3Prizadeta stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne. Navaja, da kadar upravni organ že pravnomočno odloči o vrnitvi dela nepremičnine v naravi in napove izdajo dopolnilne odločbe o odškodnini, takrat pravnomočna odločba o upravičenosti do denacionalizacije zavezuje državne organe. Zato je zgrešeno stališče prvostopenjskega sodišča o irelevantnosti odločbe z dne 3. 11. 2003. ZDen ne pogojuje upravičenosti do vrnitve premoženja (v naravi ali v obliki odškodnine) s popolno vlogo, posredovano državnemu organu v predvidenem roku, ampak zgolj s pravočasno zahtevo. Ob pravilni uporabi ZDen in upoštevanju dejstva, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v zakonskem roku ter dopolnjena v roku, ki ga je določil upravni organ, bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbo zavrniti.

4Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

5Pritožba ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V tem primeru je pravnomočnost sodbe po ZDen pogoj za izvršitev upravne odločbe, zato se pritožba prizadete stranke obravnava kot pritožba po ZUS-1.

7Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvi odstavek 64. člena ZDen določa rok, v katerem mora biti vložena zahteva za denacionalizacijo. Ta rok se je za fizične osebe in osebe iz 14. člena ZDen iztekel 7. 12. 1993. Če je zahteva vložena kasneje, jo upravni organ zavrže kot prepozno. V obravnavanem primeru je prizadeta stranka zahtevo za denacionalizacijo vložila dne 9. 3. 1993, vendar, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v tej zahtevi kot predmet vračanja nista navedeni parceli št. ... in št. ... k.o. ... Vračilo navedenih parcel je bilo zahtevano šele dne 14. 4. 1994, ko je prizadeta stranka na poziv upravnega organa dopolnila svoj denacionalizacijski zahtevek z dne 9. 3. 1993. Po roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen (7. 12. 1993) je sicer še dovoljeno zahtevo dopolnjevati, ni pa je dovoljeno vsebinsko razširjati tako, da bi se zahtevala denacionalizacija dodatnih parcel, ki s prvotno zahtevo niso bile zajete. Zato za pritožbena zatrjevanja, da je bila zahteva za denacionalizacijo navedenih parcel pravočasna in da je šlo le za dopolnjevanje pravočasno vložene zahteve, v listinah in podatkih upravnih spisov ni podlage.

8Ravno tako ni pravne podlage za pritožbeno zatrjevanje prizadete stranke, da kadar upravni organ že pravnomočno odloči o vrnitvi dela parcel upravičencu v naravi (v obravnavanem primeru z delno odločbo z dne 3.11.2003), potem naj bi bil glede vprašanja upravičenosti do denacionalizacije na tako odločitev vezan tudi v postopku določitve odškodnine za preostali del parcel, ki jih ni možno vrniti v naravi. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, mora upravni organ preveriti procesne predpostavke za odločitev v posamezni zadevi v vsakem postopku odločanja. Pravočasnost vložene zahteve za denacionalizacijo pa je procesna predpostavka, ki mora biti podana za meritorno odločanje v zadevi (enako sklep VS RS II Ips 1008/2007 z dne 21.2.2008). Napačna odločitev glede te predpostavke v delni odločbi, ki niti ni bila predmet presoje v upravnem sporu, ne zavezuje organ, da bi napačno odločil tudi v dopolnilni odločbi. Na napačno pravnomočno delno odločbo ni vezano niti sodišče v upravnem sporu, ob preizkusu zakonitosti dopolnilne odločbe. Delna in dopolnilna odločba sta po določbah ZUP samostojni tudi glede pravnih sredstev.

9Prizadeta stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, vendar ne navede, za kakšne kršitve naj bi pravzaprav šlo. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.