VSRS Sodba II Ips 682/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotoženec in drugotoženka nerazdelno dolžna plačati tožniku odškodnino v skupni višini 6.050,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Presodilo je, da prvotoženec ni poškodoval tožnika, zato ni odškodninsko odgovoren. Posledično tudi drugotoženka ni odškodninsko odgovorna kot lastnica gostinskega lokala, v katerem naj bi se pripetil škodni dogodek.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnik v pravočasni reviji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o konkretnih pritožbenih navedbah, in sicer o tem, da ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da obstoji nasprotje med razlogi sodbe in navedbami prvega toženca v odgovoru na tožbo in da bi moralo sodišče prve stopnje zoper prvega toženca izdati zamudno sodbo, ker njegov odgovor na tožbo ni bil obrazložen. Navaja še, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče samo raztolmačilo delno nasprotujoči si listini PP P., ne da bi zaslišalo policistov. Posledica navedenega je tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj je tožnik izkazal vse elemente odškodninske odgovornosti tako za prvega toženca kot tudi za drugo toženko.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih sodbe pritožbenega sodišča so neutemeljeni. Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti sodb višjih sodišč nižji kot standard obrazloženosti sodb sodišč prve stopnje. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče povzelo razloge in dokazno oceno sodišča prve stopnje, opredelilo pa se je do vseh relevantnih pritožbenih navedb tožnika. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi očitki, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb o nepravilnem „raztolmačenju“ nasprotujočih si listin PP P.. Ni jasno, kako naj bi sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja policistov v zvezi s tem domnevnim protislovjem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v škodo tožnika, ko pa tožnik zaslišanja policistov sploh ni predlagal.

7Tožnik bistveno kršitev določbe 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v tem, da sodišče prve stopnje zoper prvega toženca ni izdalo zamudne sodbe. Po njegovem mnenju odgovor prvega toženca na tožbo ni bil obrazložen, zato bi sodišče moralo šteti, da ni vložen in zoper prvega toženca izdati zamudno sodbo. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če toženec v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni drugi pogoji, navedeni v tej določbi. V prvem odstavku 278. člena ZPP je določeno, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Po drugem odstavku istega člena mora tožena stranka odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru.

8V obravnavani zadevi je prvi toženec v laičnem odgovoru na tožbo navedel, da se „pritožuje na tožbo“, ker „ni nič kriv“. Najbrž je smatral, da takšen odgovor zadostuje že zato, ker je bil pred tem v kazenskem postopku oproščen enakega očitka (poškodovanja tožnika). Po presoji revizijskega sodišča je v takšnih okoliščinah odgovor na tožbo prvega toženca obrazložen. Iz njega namreč jasno izhaja, da prvi toženec tožbenemu zahtevku nasprotuje in to v celoti. To pa je tudi edina zahteva, ki jo ZPP glede obrazloženosti odgovora na tožbo postavlja. Ni sprejemljivo stališče, za katerega se zavzema tožnik, da ni mogoče šteti za obrazložen odgovor tistega odgovora, v katerem toženec ni substancirano ugovarjal posameznim navedbam v tožbi. Takšno stališče bi pretirano poseglo v pravice tožene stranke, ki je v pouku ob vročitvi tožbe opozorjena zgolj na to, da mora iz odgovora na tožbo izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Poleg tega bi sodišču naložilo, da že v tej fazi postopka presoja ne le, ali iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka nasprotuje zahtevku, temveč tudi, ali navaja pravno relevantna dejstva, ki lahko privedejo do zavrnitve zahtevka. Ta presoja pa se izvaja kasneje v postopku, ko sodišče glede na trditve in dokaze posamezne stranke presoja, ali iz (ne)dokazanih dejstev izhaja (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Šele v tej (kasnejši) fazi postopka bi lahko skopost trditev prvemu tožencu škodovala, saj sodišče neprerekanih trditev ni dolžno posebej ugotavljati (214. člen ZPP). Vendar so se v obravnavani zadevi tožnikovi dokazi izkazali za prešibke, da bi dokazali že prvo predpostavko odškodninske odgovornosti (toženčevo nedopustno ravnanje oziroma da je prvi toženec tožnika poškodoval), zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.