VSRS Sodba II Ips 119/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača 6.259,39 EUR odškodnine. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec od tožnika uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 1.251,88 EUR. Tožniku je bilo naloženo plačilo pravdnih stroškov toženca.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi delno ugodilo (tožniku je naložilo, da mora tožencu plačati 208,65 EUR odškodnine). V preostalem je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3Tožnik z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o izpovedbi priče T. G., kateri je toženec po telefonu povedal, da je tožnika „pritisnil“. O njeni izpovedbi, ki potrjuje nedopustno ravnanje toženca, nima razlogov niti izpodbijana sodba. Revident poudarja, da če bi prvostopenjsko sodišče v svojo dokazno oceno vključilo izpovedbo priče G., bi lahko ugotovilo, da tožnik navaja resnična dejstva. Sodba sodišča druge stopnje ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti tudi v delu, ko ugotavlja, da naj bi bila tožnikova verzija škodnega dogodka podkrepljena le z njegovo izpovedbo, medtem ko ostali izvedeni dokazi potrjujejo toženčeve trditve. Obstoj škodljivega dejstva, kot navedeno, ne izkazuje le tožnikova izpoved, pač pa tudi izpoved priče G., izpoved priče Z. Ga. ter tudi obeh policistov, nastanek škode pa je izkazan z zdravniškim spričevalom.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena

Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik z večino svojih revizijskih očitkov, ki jih uveljavlja tudi preko procesnih kršitev, izpodbija s strani nižjih sodišč sprejeto dokazno oceno in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve glede dogajanje med pravdnima strankama kritičnega dne. S tem odpira vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Očitek procesne kršitve v takih primerih je namreč le navidezen.(1)

7Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, torej je mogoče razbrati, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku. Res je, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe priče T. G., ki naj bi izpovedala, da ji je toženec po telefonu povedal, da je tožnika udaril, izrecno ni opredelilo, vendar pa je to smiselno storilo, ko je argumentirano pojasnilo, zakaj izpovedbi tožnika ni mogoče slediti. To, da sodišče v razlogih sodbe izrecno ne obravnava konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, namreč ne predstavlja vselej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to razume revident.(2) Pritožbeno sodišče je odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe glede (ne)obstoja nedopustnega ravnanja toženca, zato so revizijski očitki v tej zvezi neutemeljeni.

8Ker je bilo tudi materialno pravo glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 334/99, I Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93, itd..

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 477/2003.