VSM sodba I Cp 909/2009

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu zoper prvotoženo stranko (I. točka izreka), obsodilnem delu zoper drugotoženo stranko (prvi odstavek II. točke izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (tretji odstavek II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek nasproti prvotoženki, da je dolžna v 15 dneh nerazdelno z drugotožencem plačati tožniku odškodnino za imaterialno škodo v znesku 28.713,91 EUR (6,881.000,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2004 dalje do plačila (I. točka izreka). Drugotožencu je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan v 15 dneh plačati tožniku odškodnino za imaterialno škodo v znesku 18.900,00 EUR (4.529.196,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2004 dalje do plačila, v presežku, to je glede 9.813,91 EUR (2,351.804,00 SIT) in glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 15.2.2004 dalje pa je tožbeni zahtevek nasproti drugotožencu zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka). Drugotožencu je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 2.217,78 EUR v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (tretji odstavek II. točke izreka).

Zoper prvostopno sodbo v celoti se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje drugotoženec. Sodišču prve stopnje uvodoma očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede naprave oziroma sredstva, s katerim je bila tožniku povzročena nepremoženjska škoda. Viličar namreč po prepričanju drugotoženca ni samovozni delovni stroj. Namenjen je prevozu tovora in ga splošni pogoji prvotoženke ne omenjajo kot sredstvo, glede katerega so izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih taka sredstva povzročijo. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju pritožnika neutemeljeno sledilo ugovoru pasivne legitimacije prvotoženke in zoper njo naperjen tožbeni zahtevek nepravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z okoliščinami obravnavanega škodnega dogodka. Iz mnenja med postopkom pritegnjenega sodnega izvedenca za varstvo pri delu namreč izhaja, da kovinska omara ni bila pravilno pripravljena za prenos z viličarjem, kar je bila začetna napaka tožnika ali njegovega sodelavca, torej je tožnik storil napako, ki je imela za posledico delovno nezgodo, v kateri je utrpel škodo. Zmoten naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da je bil tožnik primoran sodelovati pri nalaganju blagajn na viličarja, saj bi moral po mnenju drugotoženca tožnik tako nalogo, če delodajalec pri njej ne bi zagotavljal varnosti in zdravja pri delu, odkloniti, o čemer je bil glede na uspešno opravljen preizkus iz varstva pri delu tudi poučen. Sicer pa je tožnik pri drugotožencu že najmanj 13 let opravljal enaka dela in naloge, torej je bil z načinom dela seznanjen. Prvostopno sodišče naj bi tudi zmotno ocenilo pričanje tožnikovega sodelavca Š., na izpovedbo katerega je oprlo svojo odločitev o odsotnosti tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo v zvezi z nepravilnim postopkom prevoza kovinske omare. Brez utemeljenega razloga pa ni verjelo izpovedbi B.S., na kak način je bilo potrebno opraviti varno premeščanje omare z viličarjem ter da so bili delavci o tem poučeni. Tožnik po prepričanju pritožnika ni bil niti povprečno previden, saj je plezal čez vilice delujočega viličarja in držal težka vrata kovinske omare, ki so bila nagnjena proti jarmu viličarja (za kar ni uspel dokazati, da bi tako nalogo dobil od svojega nadrejenega), zato je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo oz. je podana vsaj njegova soodgovornost. Pri odmeri denarne odškodnine po posameznih postavkah tožnikove nepremoženjske škode pa naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo previsoko odškodnino, ki odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje skrbno izvedlo dokazni postopek, preizkusilo in ocenilo dokaze pravdnih strank in pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v okviru pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, nanj pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko mu je na delovnem mestu pri drugotožencu viličar zapeljal čez levo nogo. Solidarno plačilo odškodnine je terjal od drugotoženca kot delodajalca in imetnika viličarja, torej nevarne stvari, ter od prvotoženke, pri kateri je imel drugotoženec zavarovano svojo odgovornost. V postopku na prvi stopnji je sodišče sledilo ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je podala prvotoženka, ter tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, saj so v skladu z 9. točko tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/97, v nadaljevanju: splošni pogoji) iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst kakor tudi kopenska motorna vozila, prikolice in samovozni delovni stroji. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere drugotoženec navaja, da viličar ni samovozni delovni stroj, torej sredstvo, glede katerega so v skladu s splošnimi pogoji prvotoženke izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih taka sredstva povzročijo. Nerelevantno je pri tem sklicevanje na pomen izrazov v Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), saj v 23. členu ZVCP-1 določen pomen izrazov celo po izrecni navedbi v zakonu velja samo za ta zakon in se ne more raztezati na pomen v splošnih pogojih prvotoženke uporabljenih izrazov. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče med samovozne delovne stroje pravilno štelo tudi viličar. Da viličarji spadajo med samovozne delovne stroje, je nenazadnje tudi ustaljeno stališče sodne prakse (npr. sodba VIII Ips 28/2002 z dne 18.2.2003, sodba II Ips 333/99 z dne 12.1.2000). Besedilo 9. točke tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev sicer samo po sebi in iztrgano iz konteksta ne pove, kaj je namen zavarovanja, niti natančno ne definira obsega izključitve zavarovalnega jamstva. Zato je treba upoštevati predvsem namen zavarovanja, ki je določen v splošnih pogojih, izjeme in izključitve odgovornosti pa je treba razlagati v skladu z namenom sklenjene pogodbe in ozko. Če povzamemo ostale razloge, ki izključujejo nastanek zavarovalnega primera, se pokaže, da gre predvsem za okoliščine, v katerih je podana vnaprej predvidljiva večja nevarnost nastanka škode, oz. da gre za neke vrste višjo silo (npr. delovanje jedrske energije, vpliv počasi delujočih emisij). V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi že citirano 9. točko tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev, ki izključuje odškodninske zahtevke zaradi škod, povzročenih s strani samovoznih delovnih strojev. Prvotoženka je očitno štela delovanje samovoznih delovnih strojev za dejavnost, v zvezi s katero je podana večja verjetnost nastanka škod, zaradi česar odgovornosti za škodo v zvezi z njimi ni bila pripravljena zavarovati v okviru splošnega zavarovanja odgovornosti.

Med pravdnima strankama, predvsem tožnikom in drugotožencem, je bil v obravnavani zadevi sporen natančen način nastanka obravnavanega škodnega dogodka, v katerem je tožnik utrpel vtoževano nepremoženjsko škodo. Sicer ni bilo sporno, da je prišlo do poškodbe tožnika v zvezi z delovanjem viličarja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nevarno stvar, iz katere v skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z drugim odstavkom 131. člena istega zakona izvira objektivna odgovornost njenega imetnika (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4). Vendar pa je drugotoženec zatrjeval, da naj bi nastanek škodnega dogodka zakrivil tožnik sam, ker se pri snemanju blagajne ni pravilno postavil. Tožnik naj bi namreč po nadaljnjih zatrjevanjih drugotoženca pri prečkanju vilic viličarja nanje stopil, pri tem pa mu je spodrsnilo. Iz kasnejših navedb drugotoženca še izhaja, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, v kolikor bi se tožnik pri viličarju postavil na desno stran in bi vrata na tistem delu kovinske omare, kjer ni tečajev, zlahka pridržal (list. št. 83 spisa). Šele po ogledu z dne 22.1.2008 pa je pričel drugotoženec zatrjevati, da bi morala biti omara ob naložitvi na viličarja obrnjena tako, da bi njena vrata gledala stran od viličarja. Tožnik pa je nasprotno trdil, da sam k nastanku škodnega dogodka ni soprispeval. Po njegovih zatrjevanjih naj bi se namreč škodni dogodek zgodil takrat, ko je moral pri nalaganju blagajne na viličarja in transportu blagajne držati vrata blagajne, da se ne odprejo, pri tem pa mu je viličar peljal čez nogo. Drugotoženec tako po prepričanju tožnika (poleg njegove objektivne odgovornosti za delovanje viličarja kot nevarne stvari) delovnega procesa tudi ni imel organiziranega na način, ki bi delavcem zagotavljal varno opravljanje dela. Sodišče prve stopnje se je zato z namenom ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženca kakor tudi utemeljenosti drugotoženčevega ugovora izključne krivde tožnika za nastalo škodo ukvarjalo z okoliščinami in načinom nastanka obravnavanega škodnega dogodka. Pri tem je na podlagi izpovedbe tožnika, priče Š. ter izvedenskega mnenja izvedenca S. po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je ob speljevanju viličarja in hkratnem premiku omare tožnik, ki se je želel obrniti nazaj, izgubil ravnotežje ter zaradi odriva in teže vrat omare sestopil nazaj, nakar mu je viličar zapeljal na nogo (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6).

Res je sicer, da se je pri opisanem zaključku sodišče prve stopnje oprlo tudi na v pravdnem postopku podano izpovedbo priče Š., ki je bila nekoliko spremenjena glede na njeno po škodnem dogodku podano (skopo) pisno izjavo (priloga A4). Vendar pa je to v pritožbi izpostavljeno neskladje ta priča prepričljivo obrazložila. Sicer pa je njena v pravdnem postopku podana izpovedba, da je viličar tožniku čez nogo zapeljal takrat, ko je slednji že držal vrata omare, ne le skladna s po izvedencu ugotovljenim najbolj verjetnim načinom nastanka škodnega dogodka ter z izpovedbo tožnika, ampak je tak način nastanka škodnega dogodka nenazadnje dopuščal tudi drugotoženec, ko je tožniku v svojih nadaljnjih navedbah očital, da vrat ni mogel zadržati zaradi nepravilne postavitve na tisto stran omare, kjer so bili tečaji vrat.

Sodišče prve stopnje je iz izpovedb med postopkom zaslišanih neposrednih udeležencev škodnega dogodka (tožnika ter prič Š. in N.) pravilno razbralo, da je bila pri nalaganju in transportu omare z viličarjem v delovnem procesu pri drugotožencu ustaljena pomoč enega izmed delavcev, ki je v tem procesu držal vrata omare. Na ogledu je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je bila v času škodnega dogodka omara na viličarja naložena z vrati proti viličarju. Čeprav je na ogledu navzoča tehnologinja drugotoženca pojasnila, da je bilo navodilo takšno, da morajo biti vrata blagajne vedno obrnjena stran od viličarja, tako da se naslonijo, ko viličar omaro dvigne, o čemer pa pisnega navodila ni bilo, sodišče prve stopnje opisanim zatrjevanjem povsem utemeljeno ni sledilo. Najprej je potrebno dodati, da tehnologinja drugotoženca v obravnavanem postopku ni bila nikoli predlagana kot priča, zato je njena zatrjevanja mogoče šteti le kot navedbe drugotoženca. Resničnosti le-teh pa drugotoženec ni uspel dokazati. Vsi med postopkom zaslišani neposredni udeleženci škodnega dogodka so namreč opisali ustaljeno nalaganje omare z vrati proti viličarju, kar je ob premiku omare zahtevalo asistenco delavca, ki vrata drži. Ker je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila na tak način – z vrati proti viličarju - omara (nepravilno) naložena tudi v času škodnega dogodka, je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da drugotoženec delovnega procesa ni organiziral varno, saj je dopuščal zgoraj opisano napačno ravnanje delavcev (nalaganje omare z vrati proti viličarju, držanje vrat s strani delavca med prevozom). Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja mnenje izvedenca iz varstva pri delu, da kovinska omara ni bila pravilno pripravljena za prenos z viličarjem, kar je bila začetna napaka, storjena s strani tožnika ali njegovega sodelavca. Vendar pa gre po že obrazloženem za očitno ustaljen način napačnega nameščanja omar, ki ga je drugotoženec ne le dopuščal, temveč niti ni uspel dokazati, da bi o pravilnem načinu nameščanja in transporta omar svoje delavce (ki so sicer imeli opravljen teoretični izpit iz varstva pri delu) sploh konkretno poučil in pravilno izvajanje takega dela tudi ustrezno nadzoroval. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena graja, da bi moral tožnik tako delo, če delodajalec pri njem ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu, odkloniti oz. da pri njem ni bil primoran sodelovati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je šlo za ustaljen delovni proces, pri katerem drugotoženec ni poskrbel, da bi le-ta potekal varno, ter o pravilnem načinu transporta omar svojih delavcev v praksi niti ni poučil (kot vse smiselno izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 7), zato od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bi tako delo v skrbi za lastno varnost odklonil.

Utemeljena je sicer pritožbena graja, da tožnik ni bil previden, ko je plezal čez vilice viličarja. Vendar pa je, kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo šele po tem, ko je tožnik vilice viličarja že prešel in je že držal vrata za transport predvidene omare. Tudi slednje ravnanje tožnika bi bilo sicer mogoče opredeliti kot neprevidno, vendar pa ga je po že obrazloženem drugotoženec ne le dopuščal, ampak je šlo za ustaljen delovni proces, iz ugotovitev dokaznega postopka na prvi stopnji pa ne izhaja, da bi bili delavci drugotoženca o varnejši alternativi takega transporta sploh poučeni. Ob na prvi stopnji pravilno ugotovljeni objektivni odgovornosti drugotoženca za škodni dogodek (nastanek škodnega dogodka v zvezi z viličarjem kot nevarno stvarjo), zaradi že opisane opustitve skrbi za varno delo pa tudi hkratni krivdni odgovornosti drugotoženca (prvi odstavek 131. člena OZ), že opisanega ravnanja tožnika v okviru ustaljenega delovnega procesa ni bilo mogoče opredeliti kot soprispevka oškodovanca v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ, ki bi moral biti za vsaj delno ekskulpacijo drugotoženca v skladu z drugim odstavkom istega člena hkrati za drugotoženca tudi nepričakovan in neizogiben.

V nadaljevanju se je moralo sodišče druge stopnje ukvarjati le še s sicer skopo pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere pritožnik na prvi stopnji prisojeno denarno odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo graja kot previsoko in neusklajeno s sodno prakso v primerljivih primerih. Iz ugotovitev med postopkom postavljenega izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje pravilno (in v pritožbi negrajano) povzelo, da je tožnik v posledici v škodnem dogodku utrpelega kompliciranega zloma levega notranjega gležnja, popoškodbene zatrdelosti levega skočnega sklepa, travmatske okvare levega medialnega plantarnega živca ter udarninsko razpočne rane v predelu levega gležnja, pri zdravljenju katere je pri tožniku prišlo do nekroze kože, trpel telesne bolečine različne intenzitete (en dan hude trajne ter en dan hude občasne, tri dni trajne in štiri dni občasne zmerne telesne bolečine, 15 dni trajne in naslednje 4-5 mesecev občasne lahke telesne bolečine, ki se vse do danes občasno pojavljajo ob večjih fizičnih obremenitvah in poslabšanjih vremena). Zanje ter za na prvi stopnji podrobneje opisane številne nevšečnosti med zdravljenjem (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8), med katerimi je izpostaviti zlasti 24-dnevno hospitalizacijo, operacijo levega gležnja v splošni anesteziji, 183 dni trajajoče zdravljenje pri kirurgu za plastično kirurgijo zaradi zapleta (nekroze kože), posledično 8-mesečno psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 8.597,54 EUR prisodilo 6.000,00 EUR. Navedeni znesek sodišče druge stopnje sprejema kot povsem primerno denarno satisfakcijo za to obliko nepremoženjske škode, ki je skladna s kriteriji za odmero denarne odškodnine iz 179. člena OZ ter upošteva specifične okoliščine konkretnega primera kakor tudi sodno prakso v primerljivih zadevah. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje po njenem znižanju.

Tudi iz naslova strahu (zelo intenziven primarni strah ob zaznavi neposredne življenjske ogroženosti, ko ga je zagrabil viličar, v trajanju nekaj trenutkov, sekundarni strah pred hujšimi posledicami poškodb ter strah za izid zdravljenja tri dni v zmerni in 6 mesecev do zaključenega zdravljenja v lažji obliki) je sodišče prve stopnje s prisojo 2.400,00 EUR od zahtevanih 3.108,83 EUR tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino, ki pravilno upošteva specifične okoliščine konkretnega primera, predvsem dolgotrajnost zdravljenja kakor tudi zaskrbljenost tožnika ob dodatnih zapletih (zdravljenje zaradi nekroze kože in psihiatrično zdravljenje).

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik od toženke terjal plačilo odškodnine v višini 17.025,54 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo 10.500,00 EUR. Po v pritožbi negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je kompliciran zlom levega notranjega gležnja pri tožniku zapustil dokajšnjo rigidnost levega skočnega sklepa, katerega funkcionalnost je bistveno zmanjšana. Tožnik tako ne more več normalno obremenjevati leve noge, zaradi česar ne zmore daljše hoje, daljšega stanja na mestu, hitre hoje oz. teka, težave ima pri hoji po stopnicah in počepanju ter ne zmore dvigovanja in prenašanja težjih bremen. Ker v posledici opisanih življenjskih omejitev ni več zmogel svojega poklicnega dela, je ocenjen kot invalid III. kategorije. Omejen je pri domačih opravilih, športno – rekreativne dejavnosti pa je moral opustiti. Za duševne bolečine v posledici iz tega naslova ocenjenega 15% zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 2% zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi reaktivnih nevrotičnih motenj je sodišče prve stopnje tožniku upoštevaje njegovo starost v času nastanka škodnega dogodka (45 let) prisodilo denarno satisfakcijo v povsem primerni višini. Po obrazloženem drugotoženčevi pritožbi niti v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev drugotoženčeve pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP. Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da je sicer drugotoženec po navedbah v pritožbi prvostopno sodbo izpodbijal v celoti, torej tudi delu, v katerem je sodišče prve stopnje zoper njega naperjen tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Za pritožbo zoper ta del prvostopne sodbe pa drugotoženec nima pravnega interesa, kar bi strogo formalnopravno gledano v tem obsegu narekovalo zavrženje njegove pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Ker drugotoženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški tožnikovega odgovora na pritožbo pa kot nepotrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) bremenijo slednjega.