VSK sklep I Cp 1764/2006

Pritožba se zavrne in
p o t r d i

sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 14.08.2006, s katerim je bilo tožencu naloženo, da v času trajanja začasne odredbe plačuje tožniku preživnino v mesečnem znesku 25.000,00 SIT, in sicer vsakega 20. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z veljavnostjo začasne odredbe do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, v primeru kršitve pa je sodišče za poplačilo dovolilo rubež toženčeve plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ni jasno, na podlagi česa se sklep sklicuje na „splošno poznavanje razmer v Srbiji“. Tožencu je znano, da so v Srbiji zelo bogate in zelo revne osebe in je njegovo poznavanje razmer drugačno kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje. Ni jasna opredelitev, da tožnik in njegova mati spadata med revne osebe v Srbiji in se komaj preživljata in bi mu zato šla tako visoka preživnina. Sodišče jima je verjelo, čeprav nista predložila nobenih dokazov. Sodišče bi moralo preveriti njune navedbe, da se tožnik šola, redno, da pri tem potrebuje tako visoko preživnino, saj o tem ni dokazov. Izpoved matere in tožnika ne more biti dokaz. Izpodbijani sklep je bil izdan 14.08.2006, ko se še ni začelo šolsko leto in se še ni vedelo, ali bo tožnik obiskoval srednjo šolo in je njegova mati lahko šele napovedala, da namerava študirati. Ni jasno, zakaj za izdajo začasne odredbe velja nižji dokazni standard. Moral bi veljati višji, saj gre za vprašanje očetovstva, ki ga je tožnikova mati začela dokazovati skoraj 18 let po tožnikovem rojstvu. Ni jasno, kako se je ugotovilo, da je toženec za sina enkrat poslal denar po duhovniku, saj toženec ni bil zaslišan, ni imel možnosti to priznati. Gre za tipičen primer izsiljevanja denarja od toženca. Postavlja se vprašanje, zakaj sodišče verjame izpovedi tožnikove matere, saj je izpovedala, da mesec dni dela le za 200 EUR, od tožnika pa zahteva kar 49.000,00 SIT mesečne preživnine, torej več kot ona zasluži. Izpodbijani sklep tega ne pojasni, čeprav pomeni, da tožnikova mati ni prav pretirano resnicoljubna. Tako visok znesek kaže, da ji gre predvsem za čimveč denarja, manj pa do ugotovitve očetovstva, kar pa je nujno za pridobiti ta denar. Zato je izpodbijani sklep tako kot tudi sklep z dne 14.08.2006 izredno malo kritičen do trditev tožnika in njegove matere. Zato ni čudno, da se toženec upira priznanju očetovstva, zdravniškemu pregledu, zaslišanju, da predlaga izločitev sodišča in sodnika in da se poslužuje pravnih sredstev v skladu s predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji in tudi Ustavo. Normalno je, da mora skrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati. To pa se mu ne bi smelo upoštevati kot oteževalne okoliščine. V obravnavnem primeru ne gre le za „nižji dokazni standard“, temveč za dokaz brez standarda, zato toženec predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Meni tudi, da so mu bile kršene njegove temeljne ustavne pravice. Zato se ga bo ponovno prisililo po odločitvi v tej zadevi, ko lahko pričakuje le neugoden izid, da bo vložil ustavno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje glede razlogov za zavrnitev toženčevega ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki, izdanih po 411.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je namreč v tem, da se le začasno do dokončne odločitve o sporu uredi sporno razmerje in s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Gre le za nujen ukrep, ki ga je potrebno uporabiti takrat, ko se pokaže, da varstvo in korist otrok terja nujno ukrepanje že tekom postopka, torej nujnost, da se (kot v obravnavanem primeru) uredi otrokovo preživljanje začasno, še pred meritorno odločitvijo o sporu. Sodišče prve stopnje je te okoliščine v sklepu o začasni odredbi pravilno ocenilo in pojasnilo. Pojasnilo je, da postopek traja že tri leta in je težko predvideti nadaljnje trajanje, na podlagi izpovedi tožnikove matere pa je ugotovilo, da sinu le s težavo zagotavlja že zgolj osnovna sredstva za preživljanje, ne pa tudi za ostale, ravno tako življenjsko potrebne, torej nujne potrebe odraščajočega mladostnika. Le-tem pritožba niti ne oporeka, le meni, da izpoved tožnika in njegove matere ne more predstavljati dokaza in bi zato moralo sodišče prve stopnje njune navedbe preveriti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi verjetnosti. Gre za stopnjo skladnosti predstave z dejstvi, ki pomeni, da so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši od tistih, ki govorijo proti. Zato za to, da je terjatev verjetno izkazana, zadostuje navedba pravno relevantnih dejstev o obstoju terjatve in ustrezen dokazni predlog. Če je zahtevek v resnici utemeljen, pa presoja sodišče v postopku, ko izvaja dokazni postopek glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo na izpoved tožnikove matere glede verjetnosti, da je toženec tožnikov oče, kot tudi na izpoved tožnika in njegove matere o njunih življenjskih in gmotnih razmerah in o tožnikovem šolanju. Tudi zaslišanje strank predstavlja dokazno sredstvo (257.čl. ZPP) in drugačna pritožbena trditev ne drži. Tudi ne drži, kar navaja pritožba, da je toženec priznal, da je enkrat poslal po duhovniku denar za sina, taka ugotovitev iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, gre le za povzeto trditev tožnice. Izjemnost instituta začasne odredbe se v takih (kot v obravnavanem) primerih izraža tudi v izbiri vsebinskega kriterija za višino preživljanja, ki je predvsem nujnost za preživljanje preživninskega upravičenca. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša z določeno začasno preživnino 25.000,00 SIT, predlogu za višjo preživnino v višini 49.000,00 SIT, s katero se tudi pritožba ne strinja, pa tudi sodišče prve stopnje ni ugodilo in tudi ugotovilo, da s tako določeno začasno preživnino toženčev eksistenčni položaj nedvomno ne bo ogrožen. Ob vsem navedenem se pokažejo pritožbeni razlogi kot neutemeljeni in zgolj navržen je tudi očitek kršitev ustavnih pravic, zato je sodišče druge stopnje, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (2.odst. 350.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) kršitev ni zasledilo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).