VSRS Sklep I Up 1057/2004

Pritožba se zavrže.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje

U 21/2003-7 z dne 8. 6. 2004

je tožnica dne 19. 7. 2004 po odvetniku vložila pritožbo.

2Pritožba ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 11. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, z dne 20. 3. 2002, s katerim je organ prve stopnje zoper tožnico začel postopek prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti.

4S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne.

5Po določbah tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

6Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil postopek prisilne izterjave zoper tožnico, o katerem se odloča v obravnavani zadevi, s sklepom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, z dne 28. 2. 2003, na podlagi 47. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka po uradni dolžnosti ustavljen in so bila razveljavljena dejanja, opravljena v postopku prisilne izterjave. Isti prvostopenjski organ je izdal tudi odločbo z dne 26. 2. 2003, s katero je v skladu z določbo 97. člena ZDavP ugotovil, da je pravica do izterjave davčnega dolga, ki se izterjuje v obravnavani zadevi, zastarala, da se davčni dolg šteje za neizterljivega in da se davčni dolg po izvršljivosti odločbe odpiše z valuto 1. 1. 2003. Tožnica si tako svojega položaja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v ničemer ne more izboljšati, saj prisilne izterjave spornega davčnega dolga v nobenem primeru ni več mogoče uveljaviti, izvršilni naslov je ugasnil in opravljena dejanja so bila razveljavljena. Glede na to, da je bila pritožba vložena 8. 6. 2004, tožnica že ob vložitvi pritožbe ni imela več pravno varovanega interesa, da izpodbija odločbo tožene stranke, in zato pritožba po določbah tretjega odstavka 343. člena - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS ni dovoljena.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.