VSRS Sklep II Ips 12/2007

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnica je v tej pravdi terjala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, na kateri se je med pravdo 18. 11. 2004 uspela vknjižiti kot izključna lastnica na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v pravdni zadevi sodišča prve stopnje pod opr. št. P 491/92 (očitno vodene zoper sedanjo prvo toženko Občino ... zaradi sklenitve kupne pogodbe po Stanovanjskem zakonu), na podlagi etažnega načrta z dne 2. 7. 2004 in na podlagi potrdila GURS – OGU Koper z dne 29. 7. 2004. Ker je tožnica kljub vknjižbi lastninske pravice še vedno vztrajala pri ugotovitveni tožbi, je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je tožnica vse, kar bi lahko dosegla z dajatvenim zahtevkom, že uresničila, da je njen negotovi pravni položaj s tem odpravljen in da zato nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, tožničin ugotovitveni zahtevek z dne 14. 1. 2006 izdano sodbo zavrnilo (namesto s sklepom zavrglo tožbo).

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi zatrjevano negotovost pravnega položaja tožnice kot uveljavljanega razloga za njeno upravičenost do izdaje ugotovitvene sodbe je odpravilo z obrazložitvijo, da je drugi toženec L. R. sicer res navajal, da je preuredil skupni prostor (podstrešje) in iz njega napravil stanovanje ter si tako rešil stanovanjski problem in da mu je prva toženka Občino ... priznala lastništvo in o tem izdala odločbo, ki je pravnomočna; vendar pa da to še ne pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva iz 116. člena Stanovanjskega zakona – da je torej pridobil lastninsko pravico na spornem podstrešju po samem zakonu, saj je zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico z odločbo prve toženke, ki je bila tedaj vknjižena kot lastnica in kar je po razlogih v sodbi sodišča druge stopnje povsem nekaj drugega kot pridobitev lastninske pravice po zakonu.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri očita sodiščema obeh stopenj predvsem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) z vztrajanjem pri trditvi o obstoju njenega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo spričo negotovosti pravnega položaja,ki ga tokrat utemeljuje s trditvijo, prvič uveljavljano šele v reviziji – namreč da je drugi toženec že vložil tožbo na izbris lastništva podstrešja, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. P 137/2005, in s katero zahteva izbris tožničine lastnine na podstrešju ter ugotovitev, da je on lastnik, vključno z ugotovitvijo ničnosti sodbe P 491/92 v delu,ki se nanaša na podstrešje. Sicer pa so po tožničinih trditvah v reviziji razlogi sodb sodišč obeh stopenj nejasni in v nasprotju s podatki spisa, zaradi česar je po njenem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena istega zakona. Kot revizijski razlog uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4V skladu z določbami 375. člena ZPP je bil izvod revizije poslan tožencema, izmed katerih je nanjo odgovoril le drugi toženec in v odgovoru predlagal zavrnitev revizije.

5Izvod revizije je sodišče prve stopnje poslalo skupaj s prepisi sodb sodišč prve in druge stopnje Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija je utemeljena.

7Tožničino sklicevanje na negotovost pravnega položaja kot razloga za njeno upravičenost do izdaje ugotovitvene sodbe sicer ni utemeljeno; ta je bila namreč z vknjižbo njene lastninske pravice (med pravdo) na nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka, v celoti odpravljena, saj je glede na trditveno in uveljavljano pravno podlago z vknjižbo dosegla prav želeno pravno posledico, ki je od tedaj dalje preprečevala možnost meritornega odločanja o njenem zahtevku z ugotovitveno sodbo. Za slednjo od tedaj naprej zato ni več imela pravnega interesa, saj se z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal, po drugi strani pa bi bila v tožničin sedanji lastninskopravni položaj vnešena negotovost prav s sodbo o zavrnitvi njenega ugotovitvenega zahtevka, izdano po dne 18. 11. 2004 v njen prid vzpostavljenega zemljiškoknjižnega stanja. Od pravkar navedenega datuma dalje zato ni bilo več pogojev za meritorno odločanje o tožničinem ugotovitvenem zahtevku.

8Meritorna odločitev o zavrnitvi tožničinega ugotovitvenega zahtevka implicira pravnomočno ugotovitev, da tožnica ni lastnica nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka. To pa je povsem v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem, vzpostavljenim 18. 11. 2004 (torej pred izdajo zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje z dne 14. 1. 2006), in v nasprotju z razlogi pravnomočne odločitve, utemeljene izključno z odsotnostjo tožničinega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (ker da je tožnica že postala pravno neoporečna lastnica sporne nepremičnine). Slednje drži, vendar je v nasprotju z ugotovitvijo iz izreka pravnomočne sodbe, da tožnica ni lastnica te nepremičnine.

9Revizijsko sodišče nima pooblastil za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrženjem tožničine tožbe zaradi pomanjkanja njenega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (379. člen ZPP) – kar bi sicer bila edina pravilna odločitev. Vendar je izpodbijana pravnomočna odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pravkar obrazloženem smislu, ki pa jo tožnica utemeljeno uveljavlja kot upošteven revizijski razlog. Zato je bilo treba sodbi sodišč obeh stopenj na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da bo ugotovljeno procesno kršitev mogoče odpraviti.

10Izrek o stroških revizijskega postopka drugega toženca v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.