VSL sodba III Cp 1234/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka glede drugotožene stranke C. d.d. spremeni tako, da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožnici 848,43 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
V ostalem delu se pritožba tožnice, pritožba drugotožene stranke pa v celoti, zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna plačati tožnici premoženjsko škodo v znesku 94,02 EUR in nepremoženjsko škodo v znesku 9.252,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki. Tožnici je naložilo, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti 143,44 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožnica in drugotožena stranka.

Tožnica v pritožbi izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Bistvo pritožbenih navedb je:

zmoten je zaključek, da je tožnica s svojim premalo skrbnim ravnanjem soprispevala k nastanku škode v višini 15 %;

zmotno je zavrnjen zahtevek proti prvotoženi stranki. Določilo, da se izplača odškodnina le, če ugotovljena invalidnost delavca presega 5 %je nično, zaradi tega, ker je tako jasno, da se ne ve, katera invalidnost se upošteva;

odškodnina iz naslova negmotne škode je prisojena prenizko;

graja odločitev o stroških postopka, ker ni ugotovljeno, da so stroški postopka pretežno nastali zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti. Če bi se ta upošteval, bi tožnica uspela s 67,5 %. Tožnici neutemeljeno niso priznani stroški za postavitev odškodninskega zahtevka prvotoženi stranki, za vlogo z dne 25.1.2008, za končno poročilo stranki pa bi sodišče moralo tožnici priznati 50 odvetniških točk.

Drugotožena stranka v pritožbi izpodbija obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena ZPP. Bistvo pritožbenih navedb je:

zmotno je ugotovljeno, kje in na kakšen način se je tožnica poškodovala, ni pa sporno, da se je poškodovala na delovnem mestu in v delovnem času;

zmotno je ocenjena izjava tožnice z dne 14.5.2003;

soodgovornost tožnice za nastalo škodo je najmanj 85 %.

Pritožba tožnice je delno, pritožba drugotožene stranke pa ni, utemeljena.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica, zaradi zadobljenih poškodb v delovni nezgodi dne 27.2.2002, 3 % invalidnost po tabeli trajne invalidnosti Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje NE96 prvotožene stranke.

Prvotožena stranka je dolžna, na podlagi zavarovalne pogodbe in dodatka k zavarovalni pogodbi, ki sta jo sklenili prvotožena in drugotožena stranka dne 20.6.1996 (B5) plačati odškodnino le, če ugotovljena invalidnost delavca, kot posledica poškodbe, presega 5 %.

Ker invalidnost tožnice ne presega 5 % je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki zavrnilo kot neutemeljen. Zavrnilo je ugovor tožnice, da je pogodbeno določilo o odbitni franšizi 5 % nično. Pri tem je pravilno zaključilo, da se 5 % invalidnost ugotavlja po tabeli Pogojev za zavarovanje odgovornosti NE96 prvotožene stranke, ker to med pogodbenima strankama prvotoženo in drugotoženo stranko ni sporno. Do takšnega zaključka pa je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi logične presoje zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev prvotožene stranke O96 in NE96.

Ni slediti pritožbi tožnice, da bi pri ugotavljanju 5 % invalidnosti lahko šlo za tabelo invalidnosti iz Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Slovenije, ker ta zakon ne pozna tabele invalidnosti v %. Zakon pozna le stopnjo telesne okvare (določilo 154. člena), ki je podlaga za odmero invalidnine in stopnjo invalidnosti (invalid I., II. in III. kategorije).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožnica ni dosegla 5 % stopnje invalidnosti po Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb NE-96 prvotožene stranke in da ji zato prvotožena stranka ni dolžna plačati zahtevane odškodnine. Pritožba tožnice v tem delu ni utemeljena.

2Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica dne 7.2.2002 urezala na rezilu (in ne na podložni pločevini), ki se je nahajalo na polici, kamor je vlagala papir. Na polici se je nahajal papir in ostra rezila, ki jih pri delu uporabljajo tiskarji. Polica je dvignjena nizko od tal, je globoka in nepregledna. Če želiš videti, kaj je na njej, se moraš spustiti na kolena. Tožnica je za nahajanje rezil na polici vedela, saj že 24 let dela na istem delovnem mestu.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo v obsegu 85 %, tožnica pa v obsegu 15 %.

Drugotožena stranka je odškodninsko odgovorna, ker je odredila (dopustila), da se ostra rezila shranjujejo prosto na polici skupaj s papirjem, kar je v nasprotju z določilom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, v katerem je določeno, da mora delodajalec izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu. Drugotožena stranka bi morala odrediti shranjevanje rezil in drugih ostrih orodij v posebnem predalu ali v posebnih etuijih, kar bi preprečilo poškodbo tožnice.

Tožnica pa je soodgovorna (določilo 1. odst. 171. člena Obligacijskega zakonika), iz razloga, ker je papir na polico zlagala ob premajhni previdnosti in skrbnosti, saj je vedela, da se na polici nahajajo rezila in druga ostra orodja. Škodnemu dogodku bi se lahko izognila, če bi bila zadosti previdna in skrbna.

Pritožbi neutemeljeno izpodbijata obseg ugotovljene soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Tožnica ne izpodbije ugotovitve, da ob polaganju papirja na polico ni bila zadosti skrbna. Če bi bila, bi papir na polico zložila tako, da do poškodbe ne bi prišlo. Takšnemu logičnemu sklepanju sodišča prve stopnje ni možno odreči pravilnosti in prepričljivosti.

Drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožnica različno navajala, kje in na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka. Odgovor na to vprašanje je najti že v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je dobršen del obrazložitve posvečen ravno vprašanju, ali so navedbe tožnice o kraju in načinu poškodbe zadostne za obravnavanje, in ali se je tožnica poškodovala na podložni pločevini ali ob rezilu, ki je bilo v polici. Pri tem je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze in tudi pravilno ovrednotilo vse okoliščine primera, na podlagi katerih je ugotovilo, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna v obsegu 85 %. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pritožbena navedba, da se je tožnica lahko poškodovala kjerkoli, nato pa kri prenesla na pločevino, nima prav nobene podlage v spisu in meji že na natolcevanje.

Sodišče prve stopnje je, kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP), pravilno ugotovilo, da se tožničina izjava z dne 14.5.2003, da do drugotožene stranke nima nobenih terjatev, nanaša na morebitne terjatve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri drugotoženi stranki, da pa se ta izjava ne nanaša na odškodninski zahtevek, ki ga tožnica uveljavlja v tej tožbi. Takšen zaključek sodišča prve stopnje rezultira iz samega besedila izjave z dne 14.5.2003 in mu je zato v celoti slediti. Na drugotoženi stranki je dokazno breme, da dokaže, da se izjava tožnice nanaša tudi na uveljavljeni odškodninski zahtevek. Takšnega dokaza drugotožena stranka ni zmogla in je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Odgovornost drugotožene stranke za nastanek škodnega dogodka je večja (85 %), ker je k škodnemu dogodku več prispevala njena opustitev dolžnosti varnega spravljanja rezil in ostrih orodij, kot tožničina premajhna pazljivost pri izpolnjevanju njene delovne dolžnosti. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je soodgovornost tožnice ugotovljena v premajhnem obsegu.

3Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo poškodbo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku, anatomske in funkcionalne posledice, ki jo je poškodba pri tožnici pustila ter obseg in intenzivnost nepremoženjske škode, ki jo je tožnica zaradi tega utrpela in jo bo trpela v bodoče. Tožnici je iz posameznih naslovov nepremoženjske škode priznala pravična denarna odškodnina, v skupnem znesku 10.885,00 EUR, zmanjšano za njen 15 % soodgovornost, kar znese 9.952,25 EUR. Dejansko stanje v tem delu je pravilno ugotovljeno, pravni standard iz določila 179. člena Obligacijskega zakona pa pravilno uporabljen. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ker jim nima kaj za dodati.

Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je prisojeno 4.090,00 EUR. Prisojena odškodnina je primerna denarna satisfakcija, upoštevajoč trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (trajne srednje hude telesne bolečine v skupnem trajanju 7 dni, trajne lahke telesne bolečine v skupnem trajanju 21 dni, občasne lahke telesne bolečine ves čas zdravljenja in tudi v bodoče po napornih delih z roko), da je zdravljenje trajalo v času od 7.2.2002 do 2.10.2002, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 7.2.2002 do 24.6.2002 za cel delovni čas in od 22.8.2002 do 9.10.2002 za 4 ure na dan, da je nosila opornico v času zdravljenja, imela operativne posege in fizioterapijo ter ob upoštevanju vseh drugih nevšečnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Do višje odškodnine iz tega naslova tožnica ni upravičena, saj ni trpela hudih telesnih bolečin.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zmeren strah in zmeren do intenziven strah v času zdravljenja, ki je trajalo do 1.10.2002. Prisojene odškodnine iz tega naslova v znesku 1.170,00 EUR je primerna, saj tožnici ni uspelo dokazati, da se je ob samem škodnem dogodku grozno prestrašila, kot je zatrjevala v tožbi.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo vse tožničine omejitve, ki jih je moč povezati s posledicami poškodbe sredinca desne roke, ki jih tožnica trpi in jih bo trpela tudi po vsej verjetnosti v bodoče. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevano mravljinčenje cele desne roke ni posledica obravnavane poškodbe in da tožnica ni imela namena iskati novo zaposlitev in ji zato ne gre odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi iskanja nove zaposlitve. Prisojena odškodnina iz tega naslova je zato primerna satisfakcija za ugotovljen obseg in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in jo pritožba neutemeljeno izpodbija.

Tožničin sredinec desne roke je po poškodbi ostal stanjšan in bolj rožnat od ostalih prstov. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ti posledici oceniti kot skaženost in tožnici iz tega naslova priznalo odškodnino v znesku 625,00 EUR. Ne drži pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Gre za majhno skaženost in je temu primerna tudi nominalno majhna odškodnina.

Preizkus prisojene odškodnine po posameznih postavkah kakor tudi kot celote, je pokazal, da je prisojena odškodnina primerna glede na obseg in intenzivnost pretrpljene imaterialne škode.

4Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil sporen temelj tožbenega zahtevka in da je precejšen del stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje nastal ravno zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti. Slediti je zato pritožbeni navedbi tožeče stranke, da je upravičena do povrnitve 67,5 % pravdnih stroškov. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in odločitev o stroških postopka spremeniti tako, da je drugotožena stranka dolžna tožnici povrniti 848,43 EUR stroškov postopka, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki po zadnji ustaljeni sodni praksi začnejo teči prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka. Tožeči stranki je bilo priznano skupno 2.690,47 EUR, drugotoženi stranki 2.977,34 EUR stroškov postopka. Upoštevajoč 67,5 % uspeha od tožnice je drugotožena stranka dolžna povrniti tožnici 1.816,06 EUR, tožnica pa drugotoženi stranki 967,63 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu mora drugotožena stranka tožnici povrniti 848,43 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. V ostalem delu pa tožničina pritožba glede stroškov postopka ni utemeljena. Drugotožena stranka tožnici ni dolžna povrniti stroškov odškodninskega zahtevka, ki ga je ta postavila prvotoženi stranki. V vlogi z dne 25.1.2008 je tožeča stranka predložila dokumentacijo v zvezi z oprostitvijo plačila stroškov postopka. Vloga je nepotrebna, saj bi tožeča stranka lahko prosila za oprostitev plačila stroškov postopka že, ko je vložila tožbo. Strošek za sestavo te vloge zato ni bil potreben.

Pri končnem poročilu stranki gre za kratek dopis oziroma obvestilo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo z 20 točkami (točka 4 tarifne številke 39 Odvetniške tarife).

5Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožnica je delno uspela le glede stroškov postopka, zaradi katerega pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).