UPRS sodba U 564/2008

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne 18. 2. 2008 se v 4. točki odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

:

S sklepom št. ... z dne 19. 10. 2007 je prvostopenjski organ zavrgel predlog A.A., da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo Upravne enote A., Oddelka za okolje in prostor št. ... z dne 3. 1. 2006, s katero je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za razširitev lakirnice s pomožnimi prostori v B.. A.A. se je na sklep prvostopenjskega organa pritožil dne 8. 11. 2007, tožnik pa je na pritožbo odgovoril dne 28. 11. 2007. Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi s 4. točko zavrnil zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki jo tožnik s tožbo sedaj izpodbija. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da za navedeno tožnikovo zahtevo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podlage, saj je drugostopenjski organ odločal o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega organa, v tem postopku pa udeležba stranke z nasprotnim interesom ni nujna, niti potrebna. Pojasnjuje, da pritožnik sicer s svojo pritožbo ni uspel, vendar to ne pomeni, da je dolžan nositi stroške tožnika kot nasprotne stranke, ki ni bil dolžan dati odgovora na pritožbo in si s tem povzročiti stroške. Zato gre po mnenju drugostopenjskega organa za stroške, ki jih je po določbi 113. člena ZUP dolžan nositi tisti, ki jih je povzročil.

Tožnik v tožbi navaja, da je udeležba tožnika v samem postopku obnove tako nujna kot potrebna. Postopek je namreč tekel v zvezi z gradbenim dovoljenjem, s katerim je bila tožniku odobrena razširitev lakirnice in je zato predlog prizadete stranke za obnovo postopka posegal v interese tožnika. Pojasnjuje, da je v odgovoru na pritožbo podal svoje mnenje o predmetni zadevi, saj je imel to pravico. Pri tem še poudarja, da je bil pritožbeni postopek začet zaradi udeleženca A.A., ki je pritožbo vložil. Zaradi zaščite svojih interesov je bil dolžan vložiti odgovor na pritožbo, zaradi česar so mu nastali stroški. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da ugotovi višino stroškov tožnika ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Prizadeta stranka A.A., na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08) mora organ, ki je izdal odločbo, pritožbo poslati morebitnim strankam z nasprotnim interesom, da se izrečejo o pritožbi in o morebitnih novih dejstvih in dokazih. Povrnitev stroškov upravnega postopka stranki z nasprotnim interesom ureja 1. odstavek 114. člena ZUP, ki določa, da v kolikor je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, krije stroške postopka stranka, ki je povzročila postopek, vendar le, če se je ta končal v njeno škodo. Pogoja, ki ga je določal tretji odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), da se stroški pravnega zastopanja povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno, v novem ZUP ni več.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo, saj pritožnik, ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka, s pritožbo ni uspel. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določilo 113. člena ZUP, pri čemer se je postavil na stališče, da udeležba tožnika v postopku ni bila ne nujna, niti potrebna, da ni bil dolžan podati odgovora na pritožbo, in da mora zato sam kriti stroške pritožbenega postopka. Določili 1. in 2. odstavka 113. člena ZUP določata zavezanca za povrnitev stroškov, ki nastanejo med postopkom stranki in upravnemu organu. Tretji odstavek 113. člena ZUP pa ureja položaj, ko udeleženec postopka povzroči stroške iz nagajivosti ali po svoji krivdi, takšnih dejstev pa drugostopenjski organ v svoji odločbi niti ne zatrjuje. V obravnavani zadevi je tožnik sodeloval v postopku kot stranka z nasprotnim interesom, zato je po presoji sodišča pravna podlaga za odločitev o stroških postopka 1. odstavek 114. člena ZUP, in ne določilo 1. odstavka 113. člena ZUP, na podlagi katerega je drugostopenjski organ, glede na vsebino obrazložitve, sprejel svojo odločitev, saj v izpodbijani odločbi ne navaja določno, kateri odstavek 113. člena ZUP je zanj relevanten. Tožnik je imel na podlagi 1. odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so mu zaradi tega nastali. V kakšni višini je stranka z nasprotnim interesom upravičena do povrnitve stroškov postopka, pa je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Po presoji sodišča ni mogoče zagovarjati takšne interpretacije 1. odstavka 114. člena ZUP, da se stroški odgovora na pritožbo, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, v vsakem primeru priznajo v zahtevani višini, temveč mora upravni organ ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen (če je npr. predlagana zgolj zavrnitev pritožbe), ali pa odgovor na pritožbo zadosti kriteriju obrazložene vloge po Odvetniški tarifi, ki velja za upravni postopek, in ki dejansko pripomore k rešitvi upravne zadeve. To pa zlasti velja za pravni položaj, ko pritožnik v pritožbenem postopku uveljavlja nova dejstva in nove dokaze, na katere lahko stranka z nasprotnim interesom odgovori šele v odgovoru na pritožbo. Navedenih razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, drugostopenjski organ ni ugotavljal, zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Svojo odločitev je oprl na napačno določilo ZUP in obrazložitev odločitve utemeljeval z razlogi potrebnosti in upravičenosti zastopanja, ki jih novi ZUP ne določa več. Drugostopenjski organ bo moral v luči povedanega v ponovljenem postopku ugotoviti, ali tožnik upravičeno zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 19/08-odločba US, v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponoven postopek drugostopenjskemu organu, ki bo moral odločiti v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).