VSK sklep I Cp 140/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba r a z v e l j a v i

ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek glavnice 5.440.500,00 SIT s pogodbenimi obrestmi po obrestni meri, kot se obrestujejo vezane vloge nad eno leto pri Novi Ljubljanski banki d.d. od 24.6.1997 do 24.12.1997 in zakonite zamudne obresti od zneska 5.440.500,00 SIT od 25.12.1997 dalje do plačila, vse pod izvršbo. Sklenilo je še, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 531.870,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, vse pod izvršbo.

Proti taki sodbi se po svojem pooblaščencu pritožujeta toženi stranki, kot navajata, iz vseh pritožbenih razlogov in drugostopenjskemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov. Menita, da je Izpodbijana sodba zmotna tako glede objektivnih izsledkov izvedenega dokaznega postopka kot tudi glede logičnih zaključkov poteka dejanskih dogodkov in izvedenih dokazov. Trdita, da tožnik ni govoril resnice, ravno tako ne priča S., priča M.F. pa je pisne izjave spreminjala iz določenih razlogov, ki jih sodišče ni upoštevalo. Opozarjata na nasprotje med navedbami tožnika in priče S. o okoliščinah in motivih, ki jih tožnik navaja v zvezi s posojo denarja in glede obresti, pa tudi, da izpoved Sosiča zanika njegove navedbe, da družbi T. v času, ko je imela likvidnostne težave, ni posojal denarja. Navajata, da je bila izjava, ki jo je podpisala računovodkinja družbe T. izsiljena, kar je slednja potrdila, ko je bila zaslišana. Tožnik si je šestmesečni rok vračila izposojenega zneska izmislil. Sicer je S. v potrdilu z dne 17.1.2000 potrdil, da je bil dogovorjen šestmesečni rok vračila, vendar pa je zaslišan na obravnavi povedal, da se na sestanku pri njemu doma ob izročanju denarja, o obrestih niso pogovarjali. Ker je v potrdilu z dne 17.1.2000 zapisano, da so bile v njegovi prisotnosti dogovorjene šestmesečne obresti, potrdila S. očitno ni sestavil. Trditev priče S., da si je od tožnika tudi on izposodil približno enako vsoto (60.000.- DEM) ni dokazana, vendar to možnost dopušča. Priča L. je povedal zgolj to, da mu je S.I. proti koncu meseca junija 1997 v roku 10 dni prinesel dvakrat po 60.000.- DEM in da mu je ta znesek vrnil za T. Priča L. torej negira zaključek sodišča, da si je toženec izposodil od tožnika ta znesek in ga vrnil L. iz naslova prevzete osebne odgovornosti. Sicer pa je tudi S. povedal, da mu o toženčevi privatni zadolženosti v spornem času ni nič znano. Če bi S. vračal njegov dolg – dolg fizične osebe L. iz istega temelja kot je bil toženčev, bi o tem gotovo vedel. Ker pa je L. izpovedal, da mu je v spornem obdobju le S. za dolg družbe T. izročil dva zneska po 60.000.- DEM, je jasno, da bi v primeru, če bi bila odločitev sodišča pravilna, S. moral vrniti en znesek zanj osebno, drugi znesek pa za toženca. Ker S. o toženčevi osebni zadolženosti ni vedel ničesar, je jasno, da ni vračal dolga toženca, pač pa dolg družbe. Toženec L. ni izročil 60.000.- DEM kot zaključuje sodišče. Temu je izročil S. dvakrat po 60.000.- DEM koncem meseca junija 1997. Ta čas pa sovpada s 24.6.1997, ko tožnik zatrjuje posodo denarja. Denar je bil torej posojen družbi T. in ga je S. izročil L. kot vračilo dolga družbe T. Tako je izpovedala tudi priča L. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je v utemeljitev odločitve povzelo samo delček izjave priče M.F., ki je iztrgan iz njene celotne izpovedi. Ta je povedala, da se na T. v njeni prisotnosti nikoli niso pogovarjali o prevzemu osebnih odgovornosti za dolgove družbe. Res je rekla, da ji je K. povedal, da si je izposodil denar za vračilo dolga do L., vendar pa je v nadaljevanju povedala, da o vračilu zneska nikoli ni bilo govora kot o osebnem vračilu. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno uporabilo tudi določilo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko je utemeljevalo, da se poslovni delež toženca v družbi T., ki je bila ustanovljena v času zakonske zveze med tožencema, šteje za skupno premoženje in da se je toženec osebno zavezal vrniti dolg družbe T., v kateri je imel poslovni delež kot družbenik. Tožena stranka meni, da je bil delež toženca v družbi T. njegovo posebno premoženje. Denar za ustanovni delež mu je posodila sestra, ker skupnega premoženja iz tega naslova ni bilo. Tožena stranka se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbah opr. št. II Ips 493/95, II Ips 285/98 in II Ips 205/2004, iz katerih izhaja, da je ob ustreznih dokazih mogoč pravni zaključek, da je bil poslovni delež toženčevo posebno premoženje. Prav to izhaja tudi iz izpovedi toženca v predmetni zadevi, in sicer, da je z izposojenim denarjem soustanovil družbo T. Ker je od ustanovitve dalje delal v družbi in je denar sestri vrnil iz tega dela, meni, da je sodišče poslovni delež v družbi zmotno ugotovilo kot skupno premoženje zakoncev. Tožena stranka predlaga, da drugostopno sodišče v postopku odločanja o pritožbi skladno z 2. odstavkom 347. člena ZPP razpiše glavno obravnavo, zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in ji naloži plačilo pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na ugotovitev, da si je prvotoženec od tožnika izposodil denar kot fizična oseba in ne kot pooblaščenec družbe T. d.o.o. ter da se delež prvotožene stranke v družbi T. šteje v skladu z 2. odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (dalje: ZZZDR) za skupno premoženje zakoncev, zaradi česar po določbi 2. odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem oba zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s svojim posebnim premoženjem. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Sodba o navedenih odločilnih dejstvih nima prepričljivih razlogov, saj sodišče odločilnega dejstva, ali si je prvotoženec od tožnika izposodil denar kot fizična oseba ali kot pooblaščenec družbe T. d.o.o., ni popolnoma ugotovilo, prav tako sodba ne poda odgovora na navedbe tožencev, da delež prvotožene stranke v navedeni družbi ni skupno premoženje zakoncev – toženih strank. Sodišče bi namreč moralo napraviti zaključke, katera dejstva šteje za dokazana, tako kot mu nalaga Zakon o pravdnem postopku (dalje: ZPP) , to je, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče zaključke utemeljilo le na delih izpovedi prič in strank, ne da bi posamezne izpovedi in listinske dokaze presodilo v smislu zgoraj navedene določbe ZPP. Za zaključek, komu je bilo dano posojilo (ali toženi stranki ali družbi), bi bilo zato treba ugotoviti ali je S.L. denar, ki ga omenja tako S. kot tudi L., to je dvakrat po 60.000.- DEM v roku enega tedna (oz. desetih dni), prinesel kot porok ali kot vračilo dolga s strani družbe T. Teh okoliščin sodišče ob zaslišanju L. kot priče ni raziskalo. Pomembno bi bilo tudi ugotoviti kakšen je bil dogovor glede drugega dela posojila z L. Tudi v tej smeri dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da sodišče prve stopnje sprejema navedbe tožencev, da je bilo posojilo tožnika dano za pokritje dolga, ki ga je družba T. d.o.o. imela do družine L., v nadaljevanju pa je zapisalo, da iz prepričljive izpovedi M.F. izhaja, da je bilo posojilo dano prvotožencu kot fizični osebi. Na podlagi česa je sodišče izpoved M.F. ocenilo kot prepričljivo, sodba nima razlogov, predvsem pa, kot utemeljeno očita pritožba, sodišče ni presojalo njenih navedb glede izposojenega zneska v celoti. Prav tako se sodišče, razen pavšalno, s sklicevanjem na določbe 2. odstavka 51. člena in 2. odstavka 56. člena ZZZDR, ni opredelilo do navedb tožene stranke, da poslovni delež prvotožene stranke v družbi T. ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev, ker ne gre za premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, pač pa, da je to prvotoženčevo posebno premoženje, ker da si je znesek za plačilo deleža izposodil od svoje sestre, kateri ga je iz dohodka družbe tudi vrnil. Res je, da je v skladu z 2. odstavkom 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. To pa ne pomeni, da je njuno skupno premoženje vsako premoženje, ki ga v času trajanja zakonske zveze pridobi kateri od zakoncev. Vir sredstev, s katerim je bilo premoženje (poslovni delež v družbi T. d.o.o.) pridobljeno, je pomemben, s tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ker je tako ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovi tudi v nakazani smeri (z zaslišanjem pravdnih strank, prič F. in S., predvsem pa L.) in po tako dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem naj se opredeli do pritožbenih navedb tožene stranke, o zadevi ponovno razsodi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.