VSK sodba Cp 244/2009

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.896,93 EUR (2.132.060 SIT) in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, kolikor te presegajo glavnico 8.896,93 EUR (2.132.060 SIT).
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Sodba sodišča prve stopnje se v odločbi o stroških postopka s p r e m e n i tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka.
Predlog pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15-ih dneh plačati tožniku dnevno odškodnino v višini 2.623,85 EUR (628.785,55 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila ter znesek 6.273,08 EUR (1.503.280,00 SIT) zavarovalnine za ugotovljeno invalidnost kot posledico škodnega dogodka z dne 5.1.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 dalje do plačila ter mu povrniti 4.278,55 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka v pritožbi najprej opozarja, da sodišče ni pojasnilo, na kateri dan je upoštevalo tečaj, po katerem je devizni znesek iz nemške marke pretvorilo v tolarski in tečaja tudi ni priložilo sodbi. To velja tako za prisojeno dnevno odškodnin, kot za invalidnino. Meni, da zato sodbe ni mogoče preiskusiti. Pritožuje se tudi glede odločitve o teku zamudnih obresti, ki jih je sodišče priznalo za dnevno odškodnino od 1.8.1995 dalje, za invalidnino pa od 14.4.1998 dalje. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo in na naroku opozarjala, da vse do prejema tožbe ni prejela nikakršne dokumentacije o zdravljenju tožnika. Njen dopis z dne 2.3.1995 ne dokazuje zamude tožene stranke, temveč kvečjemu obratno, saj je s tem dopisom pozvala tožnika k osnovni dolžnosti, ki jo ima vsak zavarovanec, to je sporočiti številko police, po kateri uveljavlja zavarovalnino in posredovati zdravstveno dokumentacijo. Pritožba vztraja, da se tožnik na ta poziv ni odzval. V kolikor bi tožeča stranka s toženo stranko pisno komunicirala, bi o tem imela shranjene kopije dopisov in kakšen pisni odgovor tožene stranke. Ker tovrstnih listin ni, to potrjuje navedbe tožene stranke, da zamude ni, negativnih dejstev pa ni mogoče dokazati. Izjava priče M.J. kaže na to, da se po 13-ih letih očitno ne spominja več podrobnosti. Glede zahtevka, o katerem je govora v izjavi, pritožba trdi, da se urgenca nanaša na zahtevek iz naslov požarnega, ne pa tožnikovega nezgodnega zavarovanja. Opozarja še, da se sodišče ni izreklo o toženkinem ugovoru zastaranja obrestnega dela zahtevka, ki ga je uveljavljala za sedem let nazaj in o njenem ugovoru, da so obresti do 1.1.2002 že dosegle glavnico. Pritožuje se še glede pravdnih stroškov. Navaja, da je tožnik od vtoževanega zneska 13.800.000,00 SIT uspel le višini 2.100.000,00 SIT, kar pomeni, da je bil njegov uspeh v pravdi le 15 %. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi priglašene pravdne stroške tožene stranke in jih v sorazmernem delu pobotati s stroški tožeče stranke.

Tudi tožnik se pritožuje glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti ter zoper odločitev o pravdnih stroških, le da meni, da bi mu sodišče obresti moralo priznati že pred datumom, kot mu jih je ter da bi mu moralo priznati vse stroške postopka. Glede teka obresti opozarja na 14. čl. Splošnih pogojev, ki nalaga zavarovalnici izplačati zavarovalno vsoto v 14-ih dneh po prejemu dokazov o obstoju in višini svoje obveznosti. Stopnja invalidnosti se določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Do tedaj pa mora zavarovalnica izplačati znesek, ki nesporno ustreza odstotku invalidnosti, za katerega se na podlagi zdravniške dokumentacije že tedaj lahko ugotovi, da bo trajna. Invalidnosti ni mogoče priznati pred potekom desetih mesecev, zato bi bil tožnik, ki je bil poškodovan 5.1.1995, upravičen do plačila vsaj nespornega dela invalidnosti po desetih mesecih, torej 5.11.1995, zato mu gredo obresti že od tega datuma dalje, najkasneje pa od poteka treh let od nezgode, torej od 5.1.1998 dalje. Sodišče je imelo podlago za ugotovitev, kdaj so se posledice tožnikovih poškodb ustalile, v izvedeniških mnenjih. Glede odločitve o pravdnih stroških pa opozarja, da v delu, kolikor je bil zavrnjen zahtevek iz naslova zavarovanja odgovornosti, niso nastali nobeni posebni stroški, pa tudi sicer je sodišče nepravilno odločalo o uspehu tožnika glede na aritmetično sredino zahtevkov po temelju in višini. Pred zaključkom obravnave je tožnik izrecno navedel, da uveljavlja dnevno odškodnino za 200 dni in zavarovalnino za 20 % invalidnost, čemur je sodišče skoraj v celoti ugodilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le deloma.

Dan, na katerega je preračunalo v zavarovalni pogodbi določeno valuto – nemško marko v tolarje ter višino tečaja je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo. Glede dnevne odškodnine je obračun opravilo na dan 1.8.1995 ob upoštevanju tečaja 81,448943, glede invalidnine pa je preračun opravilo na dan 13.4.1998, ko je znašal srednji tečaj DEM 93,955915 (prvi odstavek na peti strani in prvi odstavek na šesti strani izpodbijane sodbe). Vrednost obeh tečajev na omenjena datuma je mogoče preveriti na spletni strani Banke Slovenija, saj gre za podatke, ki so javno objavljeni in pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v tem postopku upoštevani pravilno.

Tožnik je s tožbo z dne 30.12.1998 zahteval od tožene stranke plačilo zavarovalnine (dnevno odškodnino in zavarovalnino za invalidnost) v višini 41.600 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenija na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila. Na naroku dne 30.10.2002 je devizni znesek spremenil v tolarskega in zahteval zakonite zamudne obresti že od 2.3.1995 dalje (l. št. 48 spisa). Tožena stranka je na istem naroku takoj ugovarjala zastaranje spremenjenega obrestnega zahtevka (l. št. 49 spisa). Po 372. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (sedaj 347. čl. Obligacijskega zakonika – OZ) terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, med njimi tudi terjatve obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. To pomeni, da bi v konkretnem primeru zastarale vse obresti, ki so zapadle v plačilo pred 30.10.1999, če jih ne bi tožnik uveljavljal že v tožbi z dne 30.12.1998. Zato mu gredo obresti, tako kot je bilo pravočasno zahtevano, od vložitve tožbe dalje, obresti pred tem datumom pa so, ker so bile prvič uveljavljane šele na obravnavi leta 2002, ko je poteklo več kot tri leta od njihove zapadlosti, že zastarale. Ugovor tožene stranke, da so obresti delno zastarale, je bil torej utemeljen.

Ob taki ugotovitvi se pokažejo kot brezpredmetne tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na izpodbijanje zamudnih obresti pred 30.12.1998 (glede dnevne odškodnine torej za čas od 1.8.1995 do 30.12.1998, glede invalidnine pa od 14.4.1998 do 30.12.1998) iz razloga, ker naj ne bi tožeča stranka pred vložitvijo tožbe dobila od tožeče stranke nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi ji omogočila izplačilo zavarovalnine. Enako brezpredmetne pa so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka izplačati nesporni del odškodnine, takoj ko je prejela vso zdravstveno dokumentacijo oziroma že ob zaključku prvega bolniškega staleža v letu 1995, ker naj bi bile takrat znane vsaj tiste posledice škodnega dogodka, ki so bile v tistem trenutku že gotove in zaradi česar naj bi bila tožena stranka pri izplačilu zavarovalnine v zamudi že od tega datuma.

Tožena stranka pa v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na omejitev teka zamudnih obresti, določenega v materialnem pravu, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede zamudnih obresti še dodatno spremeniti z omejitvijo obresti. Ustavno sodišče RS je dne 2.3.2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je imelo za posledico, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. čl. OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 2.132.060,00 SIT (628.785,55 SIT dnevne odškodnine in 1.504.280,00 SIT zavarovalnine na račun invalidnosti), ki so tekle od 30.12.1998 dalje, dosegle glavnico v mesecu marcu 2002 (torej pred uveljavitvijo OZ-A, ki je v letu 2007 omejitev odpravil). Prvostopenjsko sodišče, ki je v zadevi odločalo 19.11.2008, bi zato moralo v okviru pravilne uporabe materialnega prava in glede na izrecen ugovor tožene stranke upoštevati, da so obresti nehale teči. Ker tako ni ravnalo, je pritožbeno sodišče navedeno omejitev upoštevalo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, v katerem te presegajo prisojeno glavnico (5. alinea 358. čl. ZPP).

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke plačilo dveh zneskov po dveh različnih podlagah. S prvim zahtevkom (na plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja odgovornosti) ni uspela, z drugim je uspela po višini s približno 60 % (ločevanje uspeha po temelju in višini glede na naravo zahtevka, ki je bil predmet uveljavljenja v tej pravdi, ni na mestu). Njen uspeh v pravdi tako res znaša približno 1/3, kot ga je obrazložilo (sicer po drugačni metodi) prvostopenjsko sodišče. Za pravilno odločitev o pravdnih stroških pa bi moralo sodišče upoštevati tudi stroške, ki jih je imela v postopku tožena stranka in njen uspeh, kar slednja v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Obe stranki sta v postopku zastopala pooblaščenca – odvetnika, zato so bili stroški zastopanja približno enaki. Vendar pa je imela tožeča stranka višje pravdne stroške zaradi stroškov izvedenca (1.094,13 EUR) ter stroškov sodnih taks za tožbo in sodbo (skupaj 1.100 EUR). Ob upoštevanju navedenega in upoštevajoč dejstvo, da je bila tožba tožeče stranke kljub splošnemu tretjinskemu uspehu potrebna in bi striktna uporaba metode pobotavanja stroškov pripeljala do odločitve, da bi bila tožeča stranka tista, ki bi jih bila dolžna povrniti toženi, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena. Tožena stranka pa je uspela s pritožbo le glede zamudnih obresti, ni pa uspela s pritožbo zoper celotni ugodilni del sodbe, ki ga je izpodbija s trditvijo, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker je bila višina stroškov pritožbenega postopka tožene stranke odvisna od višine izpodbijane glavnice (v pritožbi je izrecno navedena kot izpodbijana vrednost glavnica 8.896,93 EUR) in ker tožena stranka v tem delu s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.