VSK sklep I Ip 690/2008

Pritožba se zavrne in se
p o t r d i

sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo za izterjavo glavnice v višini 6.728,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.10.1995 od zneska 1.612.319,00 SIT do 1.1.2002, izvršilne stroke v višini 34,34 EUR, prej 8.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1996 do 11.2002 in pravdne stroške v znesku 344,68 EUR, prej 82.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 82.600,00 SIT od 19.5.2003 do 31.12.2006, nato od zneska 344,68 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka in vse nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežnem delu je predlog upnika zavrnilo in odmerilo stroške na 112,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Za izvršitelja je določilo F.S. V obrazložitvi je pojasnilo, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/2006 dovolilo izvršbo s predlaganim izvršilnim sredstvom samo za izterjavo zamudnih obresti do 1.1.2002, saj je ugotovilo, da so 1.1.2002 obresti dosegle oz. presegle glavnico.

Zoper to odločbo se je upnik pritožil. Meni, da je za vodenje tega izvršilnega postopka odločilni izvršilni naslov, po katerem je upravičen do plačila zamudnih obresti do plačila. Sodišče ni imelo nobene podlage, da bi v izvršilnem postopku omejevalo izvršbo za terjatev, ki je določena s sodno odločbo. Terjatev upnika ni v ničemer limitirana in tudi ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo nikakršne podlage za omejitev sodno priznane terjatve. Določba člena 376 OZ je bila odpravljena. Dolžnik bi moral dejstva, ki jih izpostavlja sodišče, uveljavljati med postopkom, v katerem je bila izdana odločba, ki je izvršilni naslov predmetne izvršbe. Po izvršljivosti odločbe bi eventualno lahko ta dejstva uveljavljal v izvršilnem postopku. Ne more pa izvršilno sodišče, ki je vezano z načelom stroge formalne legalitete, omejevati upnikove terjatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, dolžniku pa naloži v plačilo nadaljnje izvršilne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/2006 z dne 2.3.2006 je bila razveljavljena določba člena 1060 OZ, kolikor naj bi veljala za tek oz. (ne) prenehanje teka zamudnih obresti, ki so tekle po 277. členu ZOR. V konkretni zadevi tečejo zamudne obresti še po določbah ZOR, zato je moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zamudnih obrestih upoštevati to odločbo Ustavnega sodišča. Sodba sodišča prve stopnje, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sicer izrečena pred navedeno ustavno odločbo, vendar po 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču in po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča razveljavitev zakona učinkuje tudi na vsa pravnomočno urejena pravna razmerja, če je zoper odločbo vložena ustavna pritožba. Toliko bolj to pravilo velja v primeru, ko je zoper pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo, kot je bilo že večkrat zavzeto stališče pred Ustavnim sodiščem (n.pr. odločbe Up-33/05-21 z dne 8.3.2008. V številnih odločbah, kot so npr. Up-227/05,

Up-699/05

,

Up-590/05), prav tako pa mora v primerih, ko odloča o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti, izvršilno sodišče, upoštevati to sodišče vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti, vključno z razveljavljeno določbo 1060. člena OZ. Pravdno sodišče namreč ustavne odločbe v zvezi s členom 1060. OZ v konkretni zadevi ni moglo upoštevati, ker je bila ustavna odločba izdana po izdaji sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov. Sodna praksa je v teh zadevah torej enotna, da mora izvršilno sodišče upoštevati celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum. Citirana odločba Ustavnega sodišča vpliva na izvršbo izvršljive sodbe tako, da izvršba za zapadle, pa neplačane zakonske zamudne obresti, kolikor so presegle glavnico, ni dopustna. Zamudne obresti nehajo teči, ko je upnik poplačan. Lahko pa zamudne obresti omeji tudi zakon, kot je to bilo urejeno v primeru razveljavitve 1060. člena OZ. V takem primeru obveznost plačila obresti ne preneha z izpolnitvijo, pač pa na podlagi samega zakona in prav to pravilo je v konkretni zadevi v izpodbijani odločitvi bilo pravilno uporabljeno. Ker gre za pravilo materialnega prava, pa ga je s

odišče prve stopnje moralo uporabiti po uradni dolžnosti, saj pazi sodišče na pravilno uporabo materialnega prava uradoma. Obveznost plačila obresti, ki je v konkretni zadevi omejena do 1.1.2002, ker so tega dne zamudne obresti dosegle oz. presegle glavnico, je zato materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo upnice zavrnilo in potrdilo pravilen in zakonit sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).