VSK sodba I Cpg 30/2007

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani z dne 12.8.2005 v 1. in 3. točki izreka, tako da mora tožena stranka v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki znesek 1.382.856,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreka sodbe navedenih posamičnih glavnic in njihove zapadlosti ter za izvršilne stroške v znesku 37.428,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2005 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek, ki se nanaša na glavnico v višini 124.499,35 SIT s pp ter za zakonske zamudne obresti od zneska 468.255,00 SIT za čas od 20.4.2005 do 24.4.2005, za zakonske zamudne obresti od zneska 465.384,45 SIT za čas od 20.5.2005 do 26.5.2005, za zakonske zamudne obresti od zneska 344.625,00 SIT, za čas od 20.6.2005 do 23.6.2005 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 104.592,00 SIT za čas od 20.7.2005 do 21.7.2005 zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 180.243,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje, v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo, in sicer zoper njen ugodilni del, se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev v izpodbijanem delu. V pritožbi poudarja, da so med strankama sporne storitve tožeče stranke opravljene na podlagi pogodbe o pospeševanju prodaje z dne 3.11.2003 za mesec marec, april, maj in junij 2005, ko tožeča stranka ni več osebno kontaktirala s toženko, niti se ni držala njenih navodil. Tožena stranka je na sestanku dne 4.4.2005 uvedla nov način spremljanja dela trgovskih potnikov oz. pospeševalcev, po tem sestanku pa tožeča stranka s toženo ni več sodelovala. Po prejemu računov s strani tožeče stranke, je tožena stranka upravičeno te račune zavrnila in zahtevala od tožeče, da ji v roku sedmih dni dostavi vsa manjkajoča poročila od 9.3.2005 dalje. Zavrnjenih računov ni bilo možno preveriti, saj je tožeča stranka poročilo o „maršrutah“ dostavila šele v postopku izvršbe. Naročila kupcev, na katere se sklicuje in jih povzema tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, pa je tožena stranka dosegla sama na osnovi stalnih poslovnih odnosov s kupci in jih ni možno pripisati kot rezultat dela tožeče stranke. Sodišče tudi dopisa z dne 9.6.2005 ni upoštevalo po vsebini glede zavrnitve spornih računov. Na razpravo, razpisano dne 18.10.2006 sodišče tudi ni vabilo direktorice tožene stranke, zaradi česar je tudi bistveno kršilo načela pravdnega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem ni mogoče pritrditi pritožbeni trditev o bistveni kršitvi pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko predstavnika – direktorice tožene stranke na narok dne 18.10.2006 sploh ni povabilo. Ob dejstvu, da je ta pritožbena trditev v nasprotju z ugotovitvami v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v nasprotju s v predmetnem spisu izkazanimi podatki. Iz vročilnice (list. št. 46 spisa), je namreč razvidno, da je bila na narok, razpisan dne 18.10.2006 z vabilom za zaslišanje kot stranka, vabljena tudi S.P. – direktorica tožene stranke. Vabilo, kot je razvidno iz vročilnice, je prejela, vendar se nanj ni odzvala, kot je razvidno iz razpravnega zapisnika pa svojega izostanka niti ni opravičila. Te pritožbene trditve torej nimajo dejanske podlage v ugotovljenih dejstvih, zaradi česar tudi trditev očitanih kršitev postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Sicer pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pravno razmerje med strankama, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, temeljilo na Pogodbi o pospeševanju prodaje, ki sta jo pravdni stranki sklenili 3.11.2003. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pogodbeno razmerje tožeči nepreklicno odpovedala šele 9.6.2005, ta niti v pritožbi ne zanika. To pa pomeni, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je pogodba tudi v spornem časovnem obdobju; meseca marec, april, maj in junij 2005, veljala. Vse, dokler pogodba velja, pa sta jo dolžni stranki izpolnjevati in to tako, kot je bila med njima sporazumno dogovorjena. Enostranske spremembe pogodbe druge stranke ne zavezujejo, zato se tudi tožena stranka nanje ne more uspešno sklicevati. To pa seveda pomeni, da je tožeča stranka na podlagi veljavne pogodbe utemeljeno uveljavljala zahtevke, do katerih je po pogodbi upravičena. Četudi je bilo ravnanje tožene stranke, ko je zavrnila račune tožeče stranke morda utemeljeno zaradi manjkajočih poročil, pa za tako ravnanje ni bilo podlage vse od takrat, ko je tožeča stranka ta manjkajoča poročila toženi stranki dostavila. Da ji jih je dostavila, pa priznava tožena stranka celo v pritožbi. Pravilna pa je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz teh poročil tudi razvidno, da ne drži trditev tožene stranke, da tožeča stranka od maja 2005 sploh ni opravljala svojega dela. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini temelji na izdanih računih ter ob upoštevanju pogodbeno dogovorjenih tarif. Pritožba s konkretnimi navedbami teh ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne napada. Kar pa se tiče trditve, da sodišče prve stopnje naročila kupcev ne bi smelo šteti kot rezultate dela tožeče stranke, saj naj bi jih ta dosegla na osnovi stalnih poslovnih odnosov s kupci, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja ta navedba novo dejstvo, ki ga tožena stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega ni pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako te pritožbene navedbe, glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP, niti ni mogoče upoštevati. Katerih konkretnih dejstev glede vsebine dopisa z dne 9.6.2005 v zvezi z zavrnitvijo spornih računov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožba konkretno sploh ne navaja. Zato se do takih pavšalnih pritožbenih očitkov tudi pritožbeno sodišče ne more konkretno opredeliti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).