VSK sklep II Ip 813/2008

Pritožba se zavrne in p o t r d i

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik A. nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo upnika CURS za odločitev o delitvi kupnine po 7. odst. 98. člena ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da pritožnik z vpisom sklepa Carinskega urada z dne 28.4.2006, s katerim se je dolžniku D. d.o.o. omejilo razpolaganje tako, da se mu je dovolila uporaba in prepovedala odtujitev premičnega premoženja – vozil ni pridobil zastavne pravice. To pravico je ta upnik pridobil šele z vpisom rubeža navedenih vozil, kot to določata 188.čl. ZDavP-2 in 87.čl. ZIZ. Ta vpis pa je bil opravljen dne 17.7.2008, za vpisom upnika A..

Zoper ta sklep se pritožuje upnik CURS in predlaga njegovo spremembo tako, da se njegovi zahtevi z dne 7.10.2008 ugodi in se delitev kupnine opravi tako, da se na prvem mestu poplača njegovo z zastavno pravico zavarovano terjatev v znesku 1.364.546,82 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo predpise. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo 6. odst. 119. člena ZDavP-2, ki določa, da po izdaji začasnega sklepa za zavarovanje, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi premičninami davčni organ nemudoma vloži zahtevo za vpis v register neposestnih zastavnih pravic. Po Uredbi o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin se vpiše med drugim tudi podatek o zavarovani terjatvi. Vpis teh podatkov pa ima za nastanek zastavne pravice konstitutiven učinek, ki učinkuje z dnem prejema zahteve za vpis. Postopanje davčnega organa v skladu z 6. odst. 119. člena ZDavP-2 ima torej jasno pravno posledico – to je vzpostavitev zastavne pravice na nepremičninah, ki so predmet sklepa. Določba 6. odst. 119. člena ZDavP-2 je blanketna norma, s katero ta zakon posredno določa pravni učinek vložene zahteve za vpis v register. Edina funkcija registra je konstituirati zastavno pravico na premičnini in v zvezi z njo doseči publicitetni učinek. Vpis zastavne pravice na premičnini je tudi edini glavni vpis. Zato ni dvoma, da vpis zastavne pravice v zvezi s sklepom o zavarovanju konstituira zastavno pravico na premičninah, ki so predmet sklepa. Po seznamu zastavnih pravic AJPES-a na obravnavanih premičninah so vse zastavne pravice v korist pritožnika nastale dne 10.5.2006, to pa je preden je bila vpisana zastavna pravica upnika A..

V odgovoru na pritožbo, ki ga je vložil upnik A. po svojem pooblaščencu pa se ta zavzema za zavrnitev pritožbe ter predlaga, da mu pritožbeno sodišče prizna stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je ali je pritožnik z zaznambo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki ga je izdal po takrat veljavnem 52.čl. Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1-UPB2, Ur.l. RS št. 21/2006) in s katerim je dolžniku izrekel omejitev razpolaganja tako, da mu je dovolil uporabo in prepovedal odtujitev premičnega premoženja – vozil, v register neposestnih zastavnih pravic pridobil zastavno pravico na teh premičninah.

Zastavno pravico ureja Stvarnopravni zakonik (SZ) v VI. delu v okviru katerega v 130.čl. navaja, da ta lahko nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali sodne odločbe. Prisilna zastavna pravica pa je inštitut izvršilnega prava in nastane v postopku izvršbe in zavarovanja in jo urejajo določila ZIZ, v konkretnem primeru pa določila davčne izvršbe na premičnine, kot so opredeljena v III poglavju Zakona o davčnem postopku (ZDavP).

Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožniku v obravnavanem primeru na navedenih premičninah ni nastala zastavna pravica. Sklep o začasnem zavarovanju, na katerega se sklicuje pritožnik je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odmerne odločbe v skladu s takrat veljavnim 1. odst. 45. člena. Po določilih takrat veljavnega 47.čl. ZDavP-1 sta bili predvideni dve vrsti zavarovanj in sicer predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja (50.čl.) ali omejitev oz. prepoved razpolaganja z določenim premoženjem (začasni sklep o zavarovanju (52.čl.). S slednjim pa je davčni organ lahko zavezancu tudi omejil ali prepovedal razpolaganje z njegovimi premičninami (3.tč.1.odst.52.čl.). Pravilno sicer pritožnik opozarja, da je davčni organ tak začasni sklep o zavarovanju po določbah 6.odst.52.čl. poslal upravljalcu registra neposestnih zastavnih pravic, ki je sklep po uradni dolžnosti vpisal v register zaznambo omejitve ali prepovedi iz tega sklepa. S to zaznambo začasnega sklepa o zavarovanju pa ni nastala zastavna pravica na premičninah pač pa je bil zagotovljen le publicitetni učinek odrejenih prepovedi (glej Poročevalec DZ RS št.99/2006), ki ga sicer na drug način ni mogoče zagotoviti. Da je temu tako izhaja tudi iz določbe 56.čl. ZDavP-1 oz. sedaj veljavne določbe 123.čl. ZDavP-2, po katerih se kot poplačilo iz sredstev zavarovanja navaja le vnovčenje predloženih instrumentov zavarovanja oz. po določilih 56.čl. ZDavP-1 začetek postopka davčne izvršbe. Da je temu tako, posredno izhaja tudi iz tega, da tudi v primeru zaznambe začasnega sklepa o zavarovanju, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi nepremičninami zaznamba tega sklepa v zemljiški knjigi nima posledice v nastanku hipoteke, pač pa le učinke, kot so opredeljeni v 99.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da predstavlja začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti po svoji vsebini dejansko izdajo začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), katere predmet je dolžnikovo premično premoženje, pri čemer pa je v ZIZ celo izrecno navedeno, da se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja (2.odst.271.čl. ZIZ).

Zastavno pravico na premičnem premoženju zavezanca davčni organ pridobi šele v postopku davčne izvršbe z vpisom zarubljene premičnine v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2.odst.174.čl. ZDavp-1 oz. 2.odst.186.čl. ZDavP-2).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ni pa pritožbeno sodišče priznalo upniku A. stroškov odgovora na pritožbo, saj podlage za nasprotno odločitev v 38. členu ZIZ ni, nenazadnje pa ta upnik v odgovoru na pritožbo tudi ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.