VSK sklep II Ip 390/2008

Pritožba dolžnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III in IV izreka sklepa) p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Dolžnik C.Z. je dolžan povrniti upniku 140,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: I. da se klavzula pravnomočnosti sklepa z dne 16.6.2004 razveljavi glede prvega dolžnika Z.A. in drugega dolžnika C.Z.; II. da se ugovoru dolžnika Z.A. ugodi in se sklep z dne 16.6.2004, opr. št. Ig 1 razveljavi v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena zoper njega in v tem delu razveljavi opravljena izvršilna dejanja, predlog upnika za nadaljevanje izvršbe zoper njega pa zavrne in izvršba zoper njega ustavi. Upnik je dolžan dolžniku Z.A. povrniti stroške ugovora v znesku 5.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2006 dalje do plačila; pod točko III je zavrnilo ugovor dolžnika C.Z. in odločilo, da je ta dolžnik dolžan povrniti upniku stroške ugovornega postopka v višini 28.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2006 dalje do plačila; pod točko IV pa je predlog dolžnika C.Z. za odlog izvršbe zavrnilo.

Zoper ta sklep je vložil dolžnik C.Z. pritožbo ter navedel, da sklep izpodbija v celoti, razen pod točko I ter predlagal razveljavitev izpodbijanega dela. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker mu ni vročilo sklepa o izvršbi, izdanega zoper družbo C. d.o.o. s prilogami, ugovora dolžnika A.Z. s prilogami ter odgovora upnika na ugovor dolžnika. Sicer pa tudi meni, da je izpodbijani sklep glede odločilnih dejstev brez obrazložitve in ga zato ni mogoče preizkusiti. Meni, da ni bil dolžan navajati konkretnih dogodkov, če že predloženi listinski dokazi potrjujejo njegove navedbe o tem, da ni bil zakoniti zastopnik ali pooblaščenec družbe, ki bi lahko vplival na prevzemanje obveznosti družbe ali poravnavanje le-teh in če je v dokaz tem navedbam predlagal zaslišanje vseh družbenikov oz. ostalih dolžnikov ter predložil notarsko overjeno izjavo dolžnika L.A. Sodišče je kršilo postopek tudi, ker zaradi nasprotujočih si navedb strank ni razpisalo naroka za njihovo razjasnitev. Sodišče v drugih podobnih primerih razpiše narok in izvede predlagane dokaze. V kolikor pa z izdajo izpodbijanega sklepa ni bila storjena absolutno bistvena kršitev postopka, dolžnik uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zlasti z zaslišanjem vseh dolžnikov, bi sodišče lahko ugotovilo konkretne dogodke, ki bi ali ne potrdili navedbe drugega dolžnika o svojem nevplivanju na poslovanje družbe, o tem, da ni bil zastopnik niti podpisnik za družbo, o tem, da je vseskozi posle vodil L.A. kot direktor družbe in F.L. kot namestnik. Napačna uporaba materialnega prava pa je po mnenju pritožnika v tem, ker je sodišče v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravica in Nicejsko deklaracijo o človekovih pravicah prisilno vzpostavilo odgovornost družbenika za prevzem obveznosti izbrisane družbe. Napačno pa je bila tudi uporabljena odločba Ustavnega sodišča št. 135/00. Pritožnik pa vlaga pritožbo tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. V zvezi s tem navaja, da ta njegov predlog sodišče ne bi smelo presojati na podlagi 71. čl. ZIS, temveč na podlagi določb 73. čl. ZIZ.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje zgolj v okviru razlogov, ki jih je ta uveljavljal pravočasno v svojem ugovoru pred sodiščem prve stopnje. Nova dejstva in novi dokazi pa so v pritožbi dopustni le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj se tudi v postopku izvršbe in zavarovanja, glede na določilo 15. čl. ZIZ uporablja 337. čl. ZPP, po katerem širjenje pritožbene trditvene podlage načeloma ni dopustno. V ugovoru, ki ga je pritožnik vložil pred sodiščem prve stopnje pa je ta navedel zgolj to, da na poslovodenje v družbi sam ni imel nobenega vpliva, saj je poslovodno funkcijo v družbi samostojno in neodvisno z neomejenimi pooblastili opravljal tretji dolžnik A.L. V družbi je imel položaj pasivnega družbenika, saj preko skupščine družbe ni imel nobenega vpliva na sprejemanje upravljalskih odločitev v družbi in tako niti posredno ne bi mogel vplivati na finančno, komercialno ali drugačno poslovanje družbe. Poudaril pa je tudi, da je v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ureditev, po kateri bi se družbenika štelo za univerzalnega pravnega naslednika za obveznosti izbrisane družbe. Zgolj to so bila v ugovoru uveljavljena dejstva in na ta dejstva je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v celoti ustrezno odgovorilo. Odločilno dejstvo, ki ga je torej uveljavljal v utemeljitev statusa pasivnega družbenika je bila trditev, da ni imel nobenih upravljalskih funkcij v izbrisani družbi in na to dejstvo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno odgovorilo. S stališčem sodišča prve stopnje, da se status pasivnosti družbenika ne presoja po njegovem obnašanju oz. ravnanju v družbi in da na ta status dejstvo, da ni imel v družbi poslovodne funkcije, ne vpliva, pač pa je ključno za to presojo ali je družbenik, glede na svoj delež v družbi lahko imel vpliv na njeno poslovanje in sprejemanje odločitev. Tretjinsko lastništvo izbrisane družbe pa mu je to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča omogočalo. Ob takem stanju pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002. V okviru ustavne presoje ureditve prehoda obveznosti izbrisanih družb na družbenike je že Ustavno sodišče presojalo skladnost take ureditve z mednarodnimi akti, zato tudi pritožbenih trditev o neskladju te ureditve z njimi ni mogoče sprejeti.

V postopku izvršbe in zavarovanja narok pred odločitvijo sodišča prve stopnje ni obvezen. Sodišče ga opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno (4. odst. 29. čl. ZIZ). Zakon v primeru, kot je obravnavan naroka ne določa, nesubstancirani dokazni predlogi, ki jih je dolžnik v ugovoru navedel pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tega niso zahtevali. Zato in ker tudi z zgolj pavšalnim sklicevanjem na drugačno sodno prakso pritožnik ne more biti uspešen, tudi njegovih trditev o kršitvah postopka ni mogoče sprejeti. Docela nesprejemljiva in kontroverzna pa je tudi njegova trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog za odlog izvršbe obravnavati po določbah 73. čl. ZIZ, saj je ta njegova trditev nenazadnje v nasprotju celo z dejstvom, da sam v tem postopku uveljavlja pravna sredstva in pravno zaščito, ki mu gre le kot stranki izvršilnega postopka.

Dolžnik s svojim ugovorom ni uspel. Zato mora povrniti upniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 93,60 EUR (200 tč. sestava odgovora, 2 % materialni stroški), 20 % DDV in takso 27,70 EUR, vse v skupnem znesku 140,40 EUR.

Zaradi vsega zgoraj navedenega, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ).