VSK sodba Cpg 120/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 13.7.2005 v celoti razveljavilo, postopek ustavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo (za plačilo zneska 413.372,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 do plačila ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 35.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 8 dneh plačati toženi stranki 519,00 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2007 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. Trdi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za uveljavitev odškodninskega zahtevka do toženca ni izkazala vseh za obstoj te odgovornosti potrebnih elementov, predvsem pa protipravnosti ravnanja toženca in tudi ne obstoja in višine škode. Dovolj natančno je prikazala in predložila dokaze, da je toženec posloval mimo družbe in s tem kršil družbeno pogodbo (zapisniki posebne komisije o ugotavljanju poslovanja toženca mimo družbe G. d.o.o., kjer je bila določena tudi pavšalna odškodnina, I BON poročila ter listine, da je v spornem obdobju imel licenco za vožnje s tovornjaki in tudi v lasti tovorna vozila določenih znamk). V dokaz protipravnosti ravnanja toženca je tožeča stranka predlagala tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem strank in številnih prič. Če ob vsem tem sodišče šteje, da ni izkazala elementa protipravnosti, je tak zaključek preuranjen. Napačen je tudi zaključek, da tožeči stranki ni uspelo dokazati nastanka škode, in tudi ne katere škode natančno. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnica družbenikom za opravljanje njihovih prevozov preko družbe G. d.o.o. zaračunavala 6,5 % provizijo pri vsakem izdanem računu za prevoze. Ker je tožnica dokazala, da je posloval mimo družbe, bi moralo sodišče na podlagi logičnega sklepanja zaključiti, da je škoda izkazana in da znaša najmanj 6,5 % od vrednosti vsakega posameznega opravljenega prevoza mimo družbe. Tožeča stranka natančnega zneska škode ni mogla navesti in dokazati, saj ji toženec ni posredoval vseh relevantnih podatkov o vožnjah mimo družbe in o zaračunanih zneskih za te vožnje. Zato je tožeča stranka sama oblikovala način za ugotovitev najmanjše možne škode, ki je s takim ravnanjem nastala tožnici, v obliki limitirane provizije, ki ima vse elemente odškodninskega zahtevka. Z izdajo sporne sodbe je sodišče nagradilo protipogodbeno ravnanje toženca.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec družbenik tožeče stranke, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Iz družbene pogodbe, ki jo je predložila tožeča stranka (A 13) izhaja, da je družbenik, samostojni podjetnik, ki se ukvarja s prevozno in storitveno dejavnostjo, dolžan opravljati storitve preko tožeče stranke (17. čl.). Tožeča stranka pa je v tej pravdi zatrjevala, da je toženec kršil družbeno pogodbo, ker je posloval – opravljal prevoze – mimo družbe, zaradi česar ji je nastala škoda, ki se kaže v izostanku provizije družbi v višini 6,5 % od realizacije posameznega družbenika.

Prepoved konkurence za primer, kakršen je obravnavani, ko gre za razmerje med družbo in njenim družbenikom, predpisujeta 41. in 42. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD (v besedilu, veljavnem v času zatrjevanih kršitev). Tako 1. odst. 41. čl. določa med drugim, da družbeniki d.o.o. ne smejo sodelovati v takšni vlogi v katerikoli družbi ali kot podjetnik z dejavnostjo, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo (prve) družbe; 1. odst. 42. čl. ZGD pa določa, da če oseba prekrši prepoved konkurence, lahko družba zahteva odškodnino (materialno odgovornost družbenika zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti predvideva tudi 42. čl. družbene pogodbe tožeče stranke). Ker pa ZGD posebej ne ureja vseh elementov za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v takšnem primeru, je treba te ugotavljati skladno s (splošnimi) obligacijskopravnimi določili, torej skladno z Obligacijskih zakonikom (OZ). V tem delu ima sodišče prve stopnje prav, da je za uspešno uveljavitev terjatve tožeče stranke iz tega naslova, treba ugotoviti obstoj vseh štirih elementov civilnega delikta, in sicer: škodo, protipravno ravnanje toženca, vzročno zvezo med obema ter odgovornost tožene stranke, pri čemer je dokazno breme za trditve o obstoju prvih treh elementov na strani tožeče stranke, da za škodo ni odgovorna, pa mora dokazati tožena stranka.

Kar se tiče elementa protipravnosti ravnanja toženca, ki je v tem, da naj bi posloval mimo tožeče stranke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta podan (v tem delu sicer ni bilo prav natančno pri svoji navedbi, da lahko „deloma“ pritrdi tožeči stranki, da je dokazala protipravna ravnanja toženca, vendar je iz konteksta celotne obrazložitve mogoče povzeti, da je ugotovilo obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke). Glede na to tožeča stranka sedaj v pritožbi brez potrebe uveljavlja in zatrjuje, da je dokazala obstoj protipogodbenega in s tem protipravnega ravnanja tožene stranke.

Po določilu 2. odst. 239. čl. OZ je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati povrnitev tiste škode, ki mu je (zaradi škodnega ravnanja nasprotne stranke) dejansko nastala. Izhajajoč iz tega določila pa je v obravnavanem primeru treba ugotoviti, da tožeča stranka ni uveljavljala takšne dejansko nastale škode, ampak pavšalni znesek provizije po sklepu nadzornega sveta z dne 27.10.2005. Glede na to ima prav sodišče prve stopnje, da tožeča stranka s tem obstoja škode ni dokazala. Po mnenju pritožbenega sodišča bi sicer navedeni sklep tudi lahko predstavljal okvir oz. izhodišče za uveljavljanje odškodnine, vendar pa le ob pogoju, da bi tožeča stranka ta okvir zapolnila s konkretnimi trditvami v smeri, da bi toženec po normalnem teku stvari z določeno vrsto vozila opravil v določeni časovni enoti najmanj toliko prometa, kot to izhaja iz sklepa nadzornega sveta. Poleg tega pa bi tožeča stranka morala dokazati tudi obstoj vzročne zveze med to škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.