VSRS Sklep X Ips 52/2009

Revizija se zavrže.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident po odvetnikih dne 22. 12. 2008 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vrednostjo stanovanjske hiše, glede katere je sporno uporabno dovoljenje, ki je mnogo višja od 20.000 EUR; s pomembnim pravnim vprašanjem, ki zaradi napačne uporabe materialnega prava odstopa od pravnih pravil, glede česar Vrhovno sodišče še ni odločalo; in s hudimi posledicami za stranko, saj se zadeva lahko konča v presiji, ki se lahko manifestira celo v rušitvi objekta.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 11. 5. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2007, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo potrdila, da ima gospodarsko stanovanjski objekt v Z., zgrajen pred 31. decembrom 1967, na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., uporabno dovoljenje. Ugotovljeno je bilo, da je bil sporni objekt po 31. 12. 1967 dejansko v celoti pozidan na novo, zato zanj ne more veljati ureditev iz 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pride v poštev le, če je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma meritorne odločbe prvostopenjskega sodišča izražena v denarju in če ta presega 20.000 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zgolj navedba revidenta, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na precej več kot 20.000 EUR, pa ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Revizije tudi ni mogoče dovoliti na temelju 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident le zatrjuje odstop od pravnih pravil, v katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, ne navaja pa pravnega vprašanja, na katerega naj bi se nanašal zatrjevani odstop. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83.člena ZUS-1.

7Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revident trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnil s trditvijo, da ima odločitev zanj hude posledice, ker lahko pripelje do rušitve objekta. Revident bi moral namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revident tega ni storil, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.