VSRS Sklep X Ips 47/2009

Revizija se zavrže.
Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku dne 31. 12. 2008 vložila revizijo.

2Revizija ni dovoljena.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2007, s katero je bilo ugodeno tožnikovi pritožbi v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. 109/2004 z dne 8. 10. 2004, in v delu, ki je bil po uradni dolžnosti izrečen za ničnega, v preostalem delu pa je bila pritožba zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 30. 12. 2002, zavrnjena. S to odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo razlike še ne plačane obveznosti za prometni davek in razlike še ne plačane obveznosti za DDV.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Tožnik navaja, da je revizija dovoljena po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, odločba pa ima zanj zelo hude posledice.

6Pogoj po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tožnik poskuša izkazati s tem, da kot pomembno pravno vprašanje zgolj pavšalno navaja, da so bili razlogi in način izvedbe ocene davčne stopnje v njegovem primeru izvedeni v nasprotju z zakonom. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na to, da revident ostaja na nivoju pavšalne navedbe in je bilo o ugotovitvi davčne osnove na podlagi ocene in metodologije za oceno že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 920/2003 z dne 25. 4. 2007 ter o obravnavanem vprašanju že zavzeto stališče, revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident v zvezi s tem navaja, da je moral zapreti svojo dejavnost, ker je moral plačati prometni davek in DDV v znesku, ki ga ni zmogel. Ker je revident navedena dejstva zgolj pavšalno navedel, ni jih pa izkazal s konkretnimi navedbami in dokazi, ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal niti pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

9Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.