UPRS Sodba I U 1468/2016-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo zunanjega bazena v tam navedenih izmerah na zemljišču parc. št. 323/49 k.o. ... (prva točka izreka) ter do 30. 5. 2016 ta objekt na svoje stroške odstraniti (druga točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (tretja točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; četrta točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (peta točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (šesta točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na ogledu ugotovil obstoj in značilnosti omenjenega objekta, pri tem pa je bil navzoč tudi tožnik, ki je izjavil, da je z gradnjo objekta začel septembra 2013, da je edini investitor gradnje, da ve da gradnja ni v skladu s prostorskim aktom občine in da je že podal pobudo za spremembo tega akta. Iz potrdila o namenski rabi predmetnega zemljišča, ki ga je izdala Občina Litija, izhaja, da na tem zemljišču gradnja zunanjih bazenov ni določena, tako da gradnja bazena ni dopustna, in to kljub temu, da Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) bazen s takimi dimenzijami uvršča med enostavne objekte. Zato je treba predmetni bazen obravnavati po prvem odstavku 3. člena ZGO-1, po katerem se gradnja objekta lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja. Tega tožnik nima, zato gre za nelegalno gradnjo.

3Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve pa izhaja, da je bil tožnik na zaslišanju dne 9. 9. 2014 seznanjen, da gre za enostaven objekt, za katerega je tudi sam trdil, da ve, da ni postavljen v skladu s prostorskim načrtom ter da je skušal doseči spremembo prostorskega načrta. To pomeni, da je bil seznanjen z dejstvom, da gre za nelegalno gradnjo in bi lahko že takrat podal ustrezne navedbe v zvezi s tem. Zapisnik zaslišanja je tožnik podpisal in s tem potrdil, kar je v njem zapisano. Prostorski akti posameznih posegov v prostor ne prepovedujejo, temveč le določajo, kateri so dovoljeni, kar pomeni, da so vsi ostali prepovedani. To, da prostorski akt na predmetnem območju ne prepoveduje gradnje bazenov, torej ne pomeni, da je taka gradnja dovoljena. V času gradnje tudi ni več veljal 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, na katerega se sklicuje tožnik, po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Litija (v nadaljevanju OPN) pa je na predmetnem območju sicer dovoljena gradnja bazena do 30 m² in globine do 1,35 m, vendar je tak bazen uvrščen med nezahtevne objekte, za kakršne je po določbah ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Poleg tega je predmetni bazen večji od navedenega, zato ga ni mogoče uvrstiti med bazene po tej določbi OPN. Bazen ne more pomeniti niti neskladne gradnje, kot navaja tožnik, saj bi moralo biti za tako gradnjo izdano gradbeno dovoljenje.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o obravnavani gradnji. Prvostopenjski organ ga ni zaslišal, saj je ob ogledu na kraju samem le podal izjavo, brez seznanitve z domnevno kršitvijo, zato tudi ni imel možnosti, da bi v svojo obrambo navedel ustrezne trditve in predložil dokaze. Ni izjavil da naj bi se zavedal, da gradnja bazena ni v skladu s prostorskim aktom, temveč je le pojasnil, da je na občino Litija podal pobudo za spremembo prostorskega akta, pobudo za morebitno spremembo lokacijskega načrta pa je vložil šele po inšpekcijskem pregledu, saj je bil šele na podlagi tega inšpekcijskega pregleda seznanjen, da naj bi bila gradnja bazena nelegalna. Ne drži, da naj v pritožbi ne bi izpodbijal veljavnosti zapisnika, saj je s svojimi navedbami jasno izpodbijal prepis vsebine svoje izjave v zapisnik. Pri tem s svojim podpisom zapisnika ni potrdil njegove vsebine, temveč le svojo navzočnost ob opravi inšpekcijskega pregleda, saj iz zapisnika nikjer ne izhaja navedba, da se strinja z njegovo vsebino. Zapisnik ni odločba, temveč gre le za zapis ugotovljenega stanja, ki pa ni nujno enako resničnemu dejanskemu stanju.

5Tožnik vztraja, da je zunanji bazen zgrajen legalno, saj gre za enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, niti sprememba lokacijskega načrta, oziroma ga je na predmetnem območju v skladu z veljavnimi prostorskimi akti dovoljeno graditi. Za enostaven objekt gre v smislu Uredbe, po določbah ZGO-1 pa se lahko gradnja takega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Meni, da Uredba "določa izjeme, ki posegajo v zakonsko materijo ZGO-1 glede obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja". Odlok o lokacijskem načrtu Grbina nikjer ne določa, da na tem območju ni dovoljena gradnja zunanjih bazenov kot enostavnih objektov, zato tudi predmetni bazen ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom.

6Stališče, da prostorski akti zgolj dovoljujejo posege v prostor, je zmotno. Poleg tega tožnik vztraja, da je v času gradnje predmetnega bazena veljal 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13), ki je za konkretni primer, ko prostorski akt ni izrecno določal prepovedi gradnje zunanjega bazena, določal, da je zunanji bazen dovoljeno graditi, saj slednji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 8. člena te Uredbe dopolnjuje namensko stanovanjsko rabo obstoječe pozidave. V času gradnje se ni zavedal, da naj bi bazen predstavljal nelegalno gradnjo, saj se nahaja na njegovem vrtu kot zazidljivem zemljišču, ograjenem s cipresami, zato v ničemer ne kvari izgleda naselja in dopolnjuje namensko rabo obstoječe pozidave. Upoštevati je treba še, da je po prilogi št. 1 k Odloku o OPN na predmetnem območju dovoljeno graditi bazene, tako da predmetni objekt tudi iz tega razloga ne pomeni nelegalne gradnje v nasprotju s prostorskim aktom. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma naj to odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

7Toženka na tožbo ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Po prvem odstavku 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zapisnik, sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina, ki je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Po drugem odstavku istega člena je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika.

10Tožnik niti ne navaja, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP ali da je h kakšnemu njegovemu delu dal pripombo, temveč zgolj to, da iz njega "nikjer ne izhaja navedba, da se podpisnik tudi strinja z njegovo vsebino". Take vsebine pa določbe ZUP, ki se nanašajo na sestavljanje zapisnika in njegovo vsebino, ne predpisujejo oziroma ne določajo kot pogoj za veljavnost zapisnika. Zato odsotnost take navedbe sama po sebi še ne pomeni, da bi zapisnik ne bil sestavljen v skladu z določbami ZUP oziroma da v postopku ne bi imel pomena, kot ga določa prej navedeni prvi odstavek 80. člena ZUP.

11Nadaljnje tožnikove navedbe v zvezi z vsebino zapisnika je mogoče razumeti kot dokazovanje nepravilnosti tega zapisnika v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZUP, vendar pa je edini dokaz, na katerega se tožnik v zvezi s tem sklicuje, njegova lastna trditev, da ni izjavil, da se zaveda, da gradnja bazena ni v skladu s prostorskim aktom občine in da mu ni bilo predočeno, da bazen pomeni nelegalno gradnjo. Tudi ta trditev pa je povsem posplošena, brez konkretnih navedb o dejanskem dogajanju in izjavah navzočih oseb oziroma drugih okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o pravilnosti zapisnika. Povsem prazen zato ostaja tudi tožnikov dokazni predlog o zaslišanju njega samega, saj ga tožnik utemeljuje izključno s tem, da bi ponovil trditev, da ni izjavil, da se je zavedal, da gradnja bazena ni v skladu s prostorskim aktom občine. Drugi dokazni predlog, ki se nanaša na zaslišanje inšpektorice, je ob tem ostal povsem neobzraložen.

12Iz navedenih razlogov tožnik po presoji sodišča ni uspel utemeljiti, kako bi izvedba predlaganih dokazov sploh lahko vplivala na ugotovitve o pravilnosti zapisnika oziroma na njegovo dokazno vrednost v smislu prvega odstavka 80. člena ZUP. Sodišče zato šteje, da zapisnik v skladu z navedeno zakonsko določbo pomeni dokaz o izjavah, danih med ogledom obravnavanega objekta.

13Iz teh izjav ni mogoče sklepati, da bi se tožnik v času izjav ne zavedal, da gre za postopek zaradi nelegalne gradnje, saj se njegove izjave o tem, da je že podal "pobudo preko investitorja k OPPN za gradnjo bazenov" in da bo "ponovno podal vlogo k spremembi OPPN, saj objekt izpolnjuje pogoje enostavnega objekta" očitno nanašajo na legalnost objekta. Nenazadnje je tožnik vsebinsko enake navedbe prav v zvezi z legalnostjo objekta uveljavljal tudi v tožbi. Navedbe o bistveni kršitvi določb upravnega postopka, ker naj tožnik ne bi bil seznanjen s tem, da poteka postopek zaradi nelegalne gradnje, zaradi česar mu ni bila omogočena učinkovita izjava o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, zato po presoji sodišča niso utemeljene.

14Glede tožnikovih navedb o legalnosti obravnavanega objekta sodišče najprej ugotavlja, da je bil ta objekt po tožnikovih izjavah, navedenih v že omenjenem zapisniku (ki ga tožnik v tem pogledu niti ne izpodbija) zgrajen v času od avgusta 2013 naprej. Pri presoji njegove legalnosti je zato mogoče upoštevati le predpise, veljavne v obdobju od tedaj do izdaje izpodbijane odločbe.

15Tožnik svoje stališče o legalnosti obravnavanega bazena po vsebini v prvi vrsti opira na 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki pa je bil črtan z Uredbo o spremembi Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je pričela veljati z dnem 29. 3. 2013, torej pred pričetkom gradnje obravnavanega bazena. Stališče, da je gradnja tega bazena kot enostavnega objekta dovoljena neglede na določbe prostorskega akta, ki izvira iz besedila druge alineje drugega odstavka tega člena, v zvezi z besedilom tretjega odstavka tega člena, je torej brez podlage v veljavni pravni ureditvi. Sodišče pripominja še, da je tudi v času njene veljavnosti uporabo te določbe Uredbe kot podzakonskega akta v več zadevah zavrnilo na podlagi presoje, da posega v zakonsko ureditev oziroma jo spreminja (exceptio illegalis; prim. npr. sodbo naslovnega sodišča I U 632/2013).

16Tudi sicer se sodišče strinja s stališčem toženke, da pravna ureditev ne daje podlage za graditev enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, če gradnja takih objektov ni izrecno dovoljena s prostorskim aktom. To izhaja že iz določbe drugega odstavka 3.a člena ZGO-1, po kateri se taki objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, saj se po drugem odstavku 14. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) s prostorskimi akti (med drugim) določajo vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo. Objekt, ki s prostorskim aktom ni določen kot možen poseg v prostor, je torej postavljen v nasprotju z njim in posledično tudi v nasprotju z drugim odstavkom 3.a člena ZGO-1.

17Obravnavani bazen ima sicer po ugotovitvah izpodbijane odločbe, ki med strankama niso sporne, prostornino 41,60 m3, tako da se po 15. točki priloge 2 k Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje uvršča med enostavne objekte, za kakršne je gradnja v skladu s 3.a členom ZGO-1 dovoljena tudi brez gradbenega dovoljenja, seveda pod nadaljnjim pogojem, da ni v nasprotju s prostorskim aktom. V tem pogledu med strankama ni sporno, da predmetno zemljišče po določbah OPN spada v območje namenske rabe z oznako SSe - območja stanovanjske prostostoječe gradnje pretežno enodružinskih hiš, in da ima obravnavani bazen dimenzije v izmeri 8,00 x 4,00 m, saj tožnik nobene izmed teh ugotovitev ne izpodbija.

18Toženka se v tem pogledu sklicuje na prilogo 1 k OPN, ki v delu, kjer so naštete vrste dovoljenih nezahtevnih objektov, za območja namenske rabe z oznako SSe pod točko e navaja tudi bazen BTP (bruto tlorisne površine) do 30 m² in globine do 1,35 m. Toženka pri tem sicer nima prav, da je občina s tem uvrstila bazen med nezahtevne objekte, saj občina za kaj takega nima normodajne pristojnosti, vendar pa taka določba OPN povsem določno predpisuje, kakšne bazene, ki sicer izpolnjujejo pogoje za uvrstitev med nezahtevne objekte po Uredbi, je na predmetnem območju rabe sploh dovoljeno graditi. Kot rečeno, med strankama niso sporne dimenzije obravnavanega bazena, iz katerih izhaja njegova BTP 32 m², tako da se sodišče strinja s toženko, da iz navedene določbe ne izhaja skladnost obravnavanega bazena s prostorskim aktom in s tem možnost njegove gradnje brez gradbenega dovoljenja na podlagi 3.a člena ZGO-1. Na vsebini Odloka o lokacijskem načrtu Grbina tožnik legalnosti obravnavanega objekta niti ne utemeljuje, zato se sodišče v presojo tega vprašanja ni spuščalo.

19Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in zakonita pa je tudi odločba, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

20Sodišče se je do dokaznih predlogov v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb upravnega postopka že opredelilo in navedlo, zakaj ti dokazni predlogi ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Ostali dokazi, ki jih predlaga tožnik, se nanašajo na vsebino upravnih odločb, normativnih dokumentov in listin v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.