UPRS Sodba III U 322/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina (v nadaljevanju gradbeni inšpektor) je z odločbo, št. 06122-1802/2015-8 z dne 4. 9. 2015 tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu, določil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo dveh objektov na zemljišču s parc. št. 3735/1 k.o. ... ter da mora do 28. 2. 2016 oba objekta odstraniti. Odločba je postala pravnomočna dne 16. 7. 2015.

2Gradbeni inšpektor je pravnomočno odločbo poslal Upravni enoti Sežana, ki je z odločbo, št. 351-47/2016-13 0408 z dne 23. 6. 2016, ugotovila, da je tožnik izvedel nedovoljen poseg v prostor in je zato dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki ga je odmerila v višini 4.904,00 EUR. Po pritožbi tožnika je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Sežana (1. točka izreka), ter določilo, da mora tožnik kot investitor nelegalne gradnje plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 3.022,40 EUR (2. točka izreka). Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožnik v pritožbi sicer zatrjeval, da ni lastnik nelegalno zgrajenega objekta, da pa je pri odločanju izhajala iz določbe prvega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da mora investitor, oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja, plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V nadaljevanju je pojasnila svoj izračun in razloge za odpravo prvostopenjske odločbe. Posebej je še poudarila, da gre pri odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za tako imenovano "črnograditeljsko kazen", ki jo je treba plačati tudi, kolikor je bil objekt kasneje odstranjen v skladu z odločbo gradbenega inšpektorja ali legaliziran. To pomeni, da inšpekcijskega zavezanca kasnejša sanacija objekta ne odvezuje obveznosti plačila nadomestila, kar izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse. Obveznost plačila se sicer lahko zmanjša za 75 %, vendar pa le takrat, kolikor je nelegalni objekt odstranjen in vzpostavljeno prejšnje stanje, kar pa za obravnavni primer ne velja, saj sporna objekta nista bila odstranjena v celoti.

3Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise ter bistveno kršila določbe postopka. Poudarja, da ni investitor in tudi ne graditelj objektov na nepremičnini s parc. št. 3735/1 k.o. ..., prav tako tudi ni lastnik in posestnik te nepremičnine. Lastnik parcele je namreč njegov oče. Navaja tudi, da sta bili obe nepremičnini uničeni v požaru, torej da je nepremičnina v naravi le še požarišče, brez objektov. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi s sodbo odpravi odločbo tožene stranke, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Tožnik ugotovitvi tožene stranke, da sta objekta na zemljišču s parc. št. 3735/1 k.o. ... nelegalna objekta, ne oporeka. Prav tako ne oporeka njeni ugotovitvi, da sta bila po požaru delno odstranjena in tudi ne izračunu višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Meni pa, da je odločitev tožene stranke nezakonita zato, ker ni lastnik in ne investitor nelegalnih objektov ter da zato ne more biti zavezanec za plačilo nadomestila.

7Prvi odstavek 157. člena ZGO-1 določa, da mora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Ta oseba plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona (peti odstavek 152. člena ZGO-1). V zadevi ni sporno, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja, v kateri je bilo ugotovljeno, da je inšpekcijski zavezanec tožnik, nadalje določeno, da mora oba nelegalna objekta odstraniti, izrečeni pa so mu bili tudi ukrepi iz 152. člena ZGO-1.

8Sodišče ne sledi tožnikovemu zatrjevanju, da ne more biti zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ker ni niti lastnik spornih objektov niti lastnik nepremičnine, na kateri sta postavljena niti ne investitor. Ključno namreč je, da je gradbeni inšpektor odločbo izdal tožniku, in to kot inšpekcijskemu zavezancu, ter mu določil več ukrepov, ki jim mora izpolniti v zvezi z obema nelegalnima objektoma. Tožena stranka, ki je izdala izpodbijano odločbo, je bila vezana na pravnomočno odločitev gradbenega inšpektorja, torej vezana na dejansko stanje, kot ga je ugotovil. Iz te odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je lastnik nepremičnine, na kateri sta bila postavljena oba objekta, tožnikov oče, je pa tožnik sam pojasnil, da je investitor in ga je zato gradbeni inšpektor tudi štel za inšpekcijskega zavezanca. S tem, ko je taka odločitev postala pravnomočna, pa je tožnik, kot investitor, skladno z določbo prvega odstavka 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tako je tudi stališče ustaljene upravnosodne prakse (primeroma, Vrhovno sodišče RS v sodbah št. X Ips 5/2006, št. X Ips 202/2013, št. X Ips 26/2016, tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. I U 1829/2017, II U 71/2016).

9Sodišče tudi ne sledi tožnikovi tožbeni navedbi, da na nepremičnini s parc. št. 3735/1 k.o. ... ni več spornih objektov, saj sta pogorela. Te svoje trdtive namreč ni z ničemer izkazal. Za razliko od tega pa iz podatkov upravnih spisov izhaja, da si je prvostopenjski organ na ustni obravnavi ogledal sporna objekta ter ugotovil, da sta bila sicer res uničena v požaru in delno tudi odstranjena, še vedno pa se je na parceli nahajal del zidu in deli temeljnih betonskih plošč, ena vključno z vgrajeno kanalizacijsko rešetko. To je razvidno tako iz zapisnika o ogledu kot tudi iz fotografij, ki so njegov sestavni del. Sodišče zato pavšalnemu tožnikovemu zatrjevanju, da sta objekta v celoti odstranjena, ne sledi in se pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da bi bilo dopustno zmanjšati odmerjeno nadomestilo za 75 % le, kolikor bi bila odstranjena v celoti. Dejstvo, da objekta nimata več uporabne vrednosti, pa tožnika ne odvezuje plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

10Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

11Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.