VSK Sklep CDn 260/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom Dn 147376/2017 z dne 6.7.2017 zavrgla zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in v razlogih sklepa pojasnila, da predlogu ni bilo priloženo potrdilo o plačilu davka oziroma potrdilo, da predmetna pogodba ni predmet obdavčitve. Ugovor, ki ga je predlagateljica vložila zoper navedeni sklep, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je predlagateljica vložila pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je zemljiškoknjižni pomočnik napačno citiral določbo 37. člena Zakona o zemljiško knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ko je navedel, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu v vsakem primeru priloženo potrdilo pristojnega davčnega urada, saj navedeno ne drži. Predložitev ustreznega potrdila je potrebna zgolj v primeru, ko obstoji zakonska zaveza priglasiti posel pristojnemu davčnemu uradu in obstoji zaveza osebe, ki izstavlja dovolilo, za plačilo davka. Ker gre v obravnavanem primeru za neodplačni pravni posel, katerih davčni aspekt ureja Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju: ZDDD), ki v 3. členu določa, da je zavezanec za plačilo davka fizična ali pravna oseba, ki prejme premoženje, bi bila torej zavezanec za plačilo morebitnega davka občina kot pridobiteljica nepremičnine. Prvi odstavek 37. člena ZZK-1 ni uporabljiv, saj izrecno določa, da mora zaveza za plačilo davka izhajati na strani osebe, ki dovolilo izstavlja in ne na strani osebe, ki lastninsko pravico pridobiva. Po mnenju pritožnice bi bilo potrebno pogodbo v določenih primerih vseeno predložiti davčnemu organu, vendar le v primeru, da drug zakon terja priglasitev take pogodbe, vendar pa gre v konkretnem primeru prav na podlagi ZDDD za davčno oprostitev, saj gre za pravno osebo javnega prava, ki ni davčni zavezanec in posledično tudi predložitev pravnega posla, kjer je nepremičnino neodplačno pridobila lokalna skupnost, davčnemu uradu ni potrebna. Pritožnica izpostavlja nekaj primerov iz sodne prakse, ki nikdar ni problematizirala vpisov lastninske pravice, kjer je pridobitelj lokalna skupnost. Po mnenju pritožnice je potrdilo davčnega urada potrebno le, če je oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo zavezanec za plačilo davka ali če drug zakonski predpis nalaga tako obveznost osebi, v korist katere se izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Razlaga določbe 37. člena ZZK-1, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, to je, da je tudi v primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka, je pravilna. Prvi odstavek 37. člena ZZK-1 namreč poleg davka na promet nepremičnin ureja obveznost predložitve potrdila tudi za druge davke (posebna ureditev je določena le za DDV). Eden od teh davkov je davek na dediščine in darila. Za pritožnico ni sporno, da je lahko predmet odmere davka tudi pogodba, ki v predmetni zadevi predstavlja podlago za vpis, in da z vidika davčnega prava konkretni pravni posel sodi pod neodplačne pravne posle, katerih davčni aspekt ureja ZDDD. Meni pa, da gre v konkretnem primeru za primer oprostitve, ker premoženje pridobiva lokalna skupnost, ki je pravna oseba javnega prava, ki po ZDDD ni davčni zavezanec in posledično tudi predložitev pravnega posla davčnemu uradu ni potrebna. Če bi zakon imel namen, da v primeru prenosa lastninske pravice na podlagi neodplačne pogodbe osebi javnega prava, potrdilo o plačilu davkov oziroma o tem, da davka ni potrebno plačati ni potrebno, bi to izrecno določil. Poleg tega po določbi 17. člena ZDDD, brez dokaza, da je plačan davek, oziroma da obstojijo zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih ni treba obračunati davka ali da darilna pogodba ni predmet odmere, ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu lastninske pravice na nepremičnini. To določbo je potrebno smiselno uporabiti tudi za obravnavani primer. V predmetni zadevi gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, za vpis na podlagi katerega je potrdilo davčnega organa procesna predpostavka. Zemljiškoknjižno sodišče namreč preverja le, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vpis. Ne more pa v skladu z načelom prirejenosti postopkov sodišče odločati v davčnih zadevah in samo ugotavljati, ali je predlagatelj oproščen plačila davka.

5Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. čelna ZZK-1)