UPRS sodba U 1602/2001

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje pri patentu, št. 0809725. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da je bil za navedeni patent, veljaven do 13. 2. 2001, zamujen redni rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta za 6. leto. Dne 14. 3. 2001 je tožena stranka tožečo stranko o tem pisno opozorila in jo obenem obvestila, da lahko navedeno pristojbino kljub temu plača v naknadnem roku 6 mesecev, to je najkasneje do 13. 8. 2001, sicer bo navedeni patent prenehal veljati. Tožeča stranka navedenem naknadnem roku ni plačala zahtevanih pristojbin. Dne 21. 8. 2001 pa je tožeča stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navedla kot razlog za zamudo napako pri izvedbi plačila. Po navedbi tožeče stranke je pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta namesto slovenskega zastopnika plačeval nekdo drug, kar je razvidno iz pisma švedske pisarne AAA slovenskemu zastopniku. Navedena pisarna je zadnji dan roka 13. 8. 2001 poslala slovenskemu zastopniku telefaks, v katerem ga prosi, da pri navedenem patentu plača pristojbino do 31. 8. 2001. Po ugotovitvi tožene stranke je tako prišlo do zamude roka zaradi pisne napake švedskega posrednika oziroma neustrezne evidence slovenskega zastopnika, kar pa glede na 1. odstavek 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vzdrževanje pravice patenta je v izključnem interesu nosilca, zato mora ta poskrbeti, da so izpolnjeni vsi pogoji za vzdrževanje pravice, v tem primeru pravočasno plačilo predpisanih pristojbin. Tožeča stranka je za zastopanje njenih interesov v Sloveniji pooblastila zastopnika, ki se z zastopanjem strank na področju industrijske lastnine poklicno ukvarja in mora kot strokovnjak s tega področja delovati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zastopnik bi moral imeti sam ustrezno evidenco o vlogah svojih strank in njihovih pravicah in mora sam poskrbeti za ustrezno organizacijo in pravočasno izvedbo nalog. Kljub napaki v datumu zapadlosti bi zato lahko zastopnik na podlagi drugih podatkov preveril datum zapadlosti pristojbine. Ker po presoji tožene stranke pisna napaka pri navedbi datuma plačila ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, je zato z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je do zamude roka prišlo zaradi spleta več okoliščin. Za plačilo pristojbin v Sloveniji je namreč pooblastila drugo organizacijo, o tem pa je tudi obvestila svojega zastopnika naj pristojbin ne plačuje. Da pooblaščena organizacija ni plačala pristojbine, je bila tožeča stranka obveščena šele zadnji dan roka. Naročilo švedskega zastopnika slovenskemu zastopniku ni vsebovalo številke slovenskega patenta. Evidenca slovenskega zastopnika, ki zaradi naloga za neplačevanje pristojbin s strani tožeče stranke, pa ni vsebovala številke evropskega patenta. Naročilo švedskega zastopnika, ki je kot zadnji dan za plačilo pristojbine navajalo 31. 8. 2001, namesto 13. 8. 2001, je bilo posredovano slovenskemu zastopniku manj kot 45 minut pred zaprtjem informacijske baze tožene stranke in to 13. 8. 2001, v času dopustov. Tožeča stranka meni, da splet navedenih okoliščin predstavlja opravičen vzrok za zamudo, zaradi zamude pa ne more več plačati letne pristojbine za vzdrževanje svojega patenta, zaradi česar bi patent v Sloveniji prenehal veljati. Iz navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje tako, da se kot pravočasno upošteva že izvršeno plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dodatno pa še pojasnjuje, da pri svoji praksi glede vrnitve v prejšnje stanje, upošteva tudi prakso drugih uradov, med njimi še posebej Evropskega patentnega urada (v nadaljevanju EPU). Tako je praksa tožene stranke, kolikor je to mogoče, usklajena s prakso EPU. Pritožbeni odbori EPU so v številnih primerih v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje odločili, da razlog za vrnitev v prejšnje stanje tako ne more biti npr. napaka pri izvajanju strankinega namena, da bi pravočasno izvršila dejanje, neučinkovito spremljanje rokov, ker mora imeti vsak zastopnik učinkovit sistem spremljanja rokov, da je zastopnik odgovoren za postopke v zvezi s pravico, tudi če je nosilec za plačilo pristojbine določil drugega pooblaščenca. Iz pooblastila tožeče stranke je razvidno, da je bil zastopnik pooblaščen tudi za plačilo pristojbin, kar še dodatno potrjuje njegovo obveznost. Zastopnik je imel na voljo dovolj pravilnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, za katero pravico gre. Poleg tega se navedena številka patenta pojavlja tudi v ostalih dopisih tožene stranke, ki jih je prejemal zastopnik. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za nobeno od okoliščin, ki jih tožena stranka navaja kot razloge, zaradi katerih bi EPU po svoji praksi predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. Upravni organ mora namreč opravičenost vzrokov zamude presoditi v vsakem konkretnem primeru, glede na subjektivne okoliščine predlagatelja in ostale okoliščine. Sklicevanje na to, kaj je v nekem drugem postopku odločil nek drug organ, zato ne more biti merodajno pri odločitvi upravnega organa.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 103. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00) se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali kakšno drugo dejanje postopka, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stranka mora navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in jih vsaj verjetno izkazati (1. odstavek 104. člena ZUP).

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka 10. 10. 2000 pooblastila zastopnika BB, da v njenem imenu v Republiki Sloveniji prijavi evropski patent št. 0809725. Navedeno pooblastilo obsega tudi plačilo pristojbin. Tožena stranka je tako ravnala pravilno, da je navedenega zastopnika dne 14. 3. 2001 pisno opozorila, da je bil patent tožeče stranke št. 0809725 veljaven do 13. 2. 2001, ker je bil zamujen rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta za 6. leto. Tožena stranka je zastopnika tožeče stranke opozorila, da lahko navedeno pristojbino še kljub temu plača v naknadnem roku šestih mesecev, to je najkasneje do 13. 8. 2001. Tožeča stranka je navedeni rok zamudila in 20. 8. 2001 predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz razlogov, kot jih je sodišče povzelo zgoraj. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje okoliščina, če je pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta namesto slovenskega zastopnika plačeval nekdo drug, kakor tudi okoliščina, da je 13. 8. 2001, ko je bil zadnji dan roka za plačilo pristojbine, švedski zastopnik, pisarna AAA, po telefaksu naročila slovenskemu zastopniku, naj navedeno pristojbino plača do napačnega datuma, to je do 31. 8. 2001. V spisih namreč ni podatka, da bi tožeča stranka dano pooblastilo slovenskemu zastopniku, ki vključuje tudi plačevanje pristojbin, preklicala, oziroma, da bi toženo stranko obvestila, da je za plačevanje pristojbin pristojen kdo drug. Zato je tožena stranka v skladu s pooblastilom, ki ji je bilo predloženo, za izpolnitev navedene obveznosti tožeče stranke pisno pozvala njenega slovenskega zastopnika, ki je bil opozorjen tudi na naknadni rok do katerega je treba pristojbino plačati, to je do 13. 8. 2001. Tožena stranka pa je v navedenem pozivu za plačilo pristojbine navedla tudi pravilno številko predmetnega patenta. Sodišče tako meni, da je tožena stranka povsem pravilno presodila, da razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, niso opravičljivi razlogi, zaradi katerih bi se tožeči stranki lahko dovolila vrnitev v prejšnje stanje.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).