UPRS sodba U 915/2003

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št... z dne 17. 4. 2003, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo inšpektorice Inšpektorata RS za delo, Območna enota A, št.... z dne 4. 3. 2003, s katero je bilo odločeno, da se tožniku prepoveduje opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, to je dokler z delavko AA ne sklene pogodbe o zaposlitvi in jo prijavi v zavarovanje od dneva, ko je začela opravljati delo. Rok izvršitve je takoj po prejemu pisnega odpravka odločbe, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 1. člen Zakona o inšpekciji dela (Ur. l. RS, št. 38/94, 32/97 in 36/00, v nadaljevanju ZID), ki določa, da inšpektorat za delo opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu, če s predpisi ni drugače določeno. Sklicuje se tudi na 1. točko 1. odstavka 17. člena ZID, po katerem inšpekcijski organ z odločbo prepove delodajalcu opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzorstvu ugotovi, da delodajalec z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe o delu v skladu s predpisi in kolektivno pogodbo. V ostalem se tožena stranka v celoti strinja z razlogi, navedenimi v prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da kot že v pritožbi vztraja na trditvah, da je inšpektorica za delo zmotno ugotovila okoliščine, ki naj bi bile pogoj za izdajo odločbe o prepovedi opravljanja delovnega procesa, to je, dokler z delavko AA ne sklene pogodbe o zaposlitvi oziroma jo prijavi v zavarovanje od dneva, ko je začela opravljati delo. Dejstvo je, da omenjena v lokalu ni opravljala dela, temveč je bila v tistem trenutku le naključno prisotna, zaradi česar jo je njegova žena zaprosila za pomoč pri odklepanju vrat zaradi odhoda preostalih gostov iz lokala. Navedena delavka ima sklenjeno 40 urno redno delovno razmerje v podjetju AAA d.d. kraj B, za kar obstajajo dokazi, s katerimi se lahko preverijo njegove navedbe. Zaradi tega tudi ne more omenjeno osebo zaposliti, saj ne obstaja niti enostranska zainteresiranost, da se omenjena zaposli v njegovem lokalu. Poudarja, da ima redno zaposlene delavke, zaradi česar ne obstaja potreba po novi zaposlitvi in iz teh razlogov tudi zavrača prvostopno odločbo. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi preveč posplošeno navajala pristojnosti inšpekcijskih služb, spregledala pa je dejstvo, da omenjena oseba pri inšpekcijskem nadzorstvu v lokalu ni bila na delu oziroma ni točila pijač, zaradi česar je ni mogoče enačiti z zaposlenimi na črno. Zato je mnenja, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje in v ta namen niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Zato sodišču predlaga, da odloči v njegovo korist.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen ukrep inšpektorice za delo, s katerim je tožniku prepovedala opravljanje delovnega procesa oziroma uporabe sredstev za delo do odprave nepravilnosti. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je inšpektorica ugotovila, da je dne 15. 2. 2003 v gostinskem lokalu C bar, Cesta D 67, kraj E, ob 22.10 uri opravljala delo natakarice AA, ki pri tožniku ni zaposlena. Na inšpekcijski zapisnik je tožnik izjavil, da AA pri njem res ni zaposlena, da pa dela natakarice ni opravljala, saj je bil lokal uradno že zaprt, ker obratuje le do 22.00 ure. Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da je bila AA zaposlena pri tožniku "na črno" v času od 22.10 do 22.20 ure. V pritožbi je tožnik navajal, da je bil opravljen inšpekcijski pregled ob 22.10 uri, njegova žena, ki je v lokalu C bar zaposlena kot natakarica, pa je tedaj ravno zapustila ta lokal, ker je morala zaključiti blagajno v njegovem drugem lokalu F bar. Ker je bilo v C baru še nekaj gostov, je prosila znanko AA, ki je bila tedaj prisotna v lokalu, naj pospremi goste ob njihovem odhodu iz lokala. Tedaj se v lokalu pijača ni več točila, zaradi česar so neutemeljeni očitki inšpektorice, da je opravljala delo natakarice. V pritožbi je tudi navedel, da ima AA sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom pri drugi firmi, zaradi česar je niti ne more zaposliti.

Po določbi 2. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča je izrek prvostopne odločbe nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv. V izreku izpodbijane odločbe se prepoveduje opravljanje delovnega procesa oziroma sredstev za delo, do odprave nepravilnosti, dokler tožnik z delavko ne sklene pogodbo o zaposlitvi od dneva, ko je začela opravljati delo, in jo od tega dne dalje prijavi v zavarovanje. V konkretnem primeru ne gre za delovno sredstvo, temveč za osebo, ki naj pri tožniku opravljala delo, organ prve stopnje pa bi moral v izreku natančno navesti, komu se prepoveduje delo, kakšno delo se prepoveduje in v katerem tožnikovem obratu. Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je tudi njena odločba nezakonita.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka kršila 2. odstavek 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje preveriti vse pritožbene navedbe. Tožnik je v pritožbi navajal, da z delavko ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi, ker je že redno zaposlena na drugem delovnem mestu, ter da v lokalu ni delala kot natakarica, ker se v lokalu niso več točile pijače. Navedenih pritožbenih ugovorov tožena stranka ni preverjala, so pa po oceni sodišča pomembni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker iz navedenih razlogov v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovljen postopek.