UPRS sodba U 2203/2002

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožeči stranki kot osebi, ki ji je bil priznan status bivšega političnega zapornika, pripada odškodnina v višini 140.000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic tožeči stranki s sklepom priznala status bivšega političnega zapornika in ugotovila, da je nasilno dejanje trajalo 4 mesece. Ker bivšemu političnemu zaporniku glede na 1. točko prve alineje 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02, v nadaljevanju: ZSPOZ) pripada odškodnina v višini 35.000,00 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja, je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 140.000,00 SIT.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej se ne strinja z višino odmerjene odškodnine, saj 140.000,00 SIT ne more odtehtati pretrpljenega nasilja. Ugovarja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala določb 8. in 9. člena ZSPOZ. Ti določbi namreč v povezavi s 1. točko 5. člena istega zakona določata še posebej odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT. Meni, da je glede na trpljenje, ki ga je prestala in ki ga v nadaljevanju tožbe tudi podrobno opiše, upravičena do odškodnine v tej višini.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, sta bila tožeči stranki s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, št... z dne 14.4.2002, priznana status bivše politične zapornice in pravica do odškodnine za čas odvzete prostosti od 28.5.1945 do 15.9.1945. Odškodnina je bila odmerjena po določbah ZSPOZ in sicer po določbah 1. alineje 1. odstavka 10. člena, ki določa, da gre upravičencu, ki mu je bil priznan status političnega zapornika, odškodnina v višini 35.000,00 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je na podlagi citiranih določb ZSPOZ odmerila tožeči stranki odškodnino v višini 140.000,00 SIT (4 mesece x 35.000,00, SIT), pri čemer gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje po 1. točki 5. člena ZSPOZ. Napačno je zato stališče v tožbi, da tožeči stranki poleg že odmerjene odškodnine pripada na podlagi 1. točke 5. člena v povezavi z 9. členom ZSPOZ tudi odškodnina za pretrpljene duševne in telesne bolečine v višini 2.000.000,00 SIT. Peti člen ZSPOZ določa vrste odškodnin, ki so po zakonu predvidene, in ena izmed teh je tudi odškodnina za telesno in duševno trpljenje, ki je bila tožeči stranki pravilno odmerjena na podlagi meril in kriterijev v zakonu. Ti so določeni v 10. členu ZSPOZ, 9. člen pa določa le skupni najvišji znesek odškodnine, ki je lahko posameznemu upravičencu odmerjen. Ta določba torej ne določa posebne vrste odškodnine, ki bi jo bilo mogoče priznati, ampak le znesek, ki ga odškodnina po v zakonu določenih podlagah ne sme preseči. V zvezi s tožbenim ugovorom, da za pretrpljeno nasilje (ki ga tožeča stranka podrobno opiše v tožbi) odškodnina v višini 140.000,00 SIT ne zadostuje, pa sodišče pripominja, da glede na veljavno zakonodajo intenzivnost nasilja ni upoštevana kot kriterij za odmero odškodnine.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).