UPRS sodba U 794/2003

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice ter A.A. in B.B. zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 16. 11. 2001, s katero je le-ta odločila, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu C, 1314 D, v lasti pokojne E.E., ki obsega nepremičnine, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 59 k. o. ..., določi za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovil, da so pogoji iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni. Po tem zakonu je prvostopni organ bil dolžan za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabiti podatke iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je lastnica kmetije pok. E.E, kar je ugotovljeno z vpogledom v zemljiškoknjižni vložek št. 59 k.o. ..., iz podatkov v posestnem listu pa je ugotovljen obseg kmetije, in sicer da obsega preko 7 ha primerljive kmetijske površine, s čemer so izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZDKG za zaščiteno kmetijo. Iz pritožbe sicer izhaja, da so pritožnice začele s prizadevanji za spremembo katastrske kulture in katastrskega razreda zemljišč, ki jih obsega navedena kmetija. Upravni organ pa je pri svojem odločanju vezan na podatke, kot izhajajo iz uradnih evidenc. Ko bo postopek pritožnic v celoti zaključen, bodo ob ugotovljenih morebitnih spremembah na spornih zemljiščih podatki o tem spremenjeni tudi v uradni katastrski evidenci.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pokojna E.E. ni bila edina lastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 59 k.o. ..., ampak so lastnice dela te kmetije, konkretno parcel št. 373/15, 415 in 417/1, vse k.o. ..., tudi hčere pok. E.E. in sicer tožnica ter njeni A.A. in B.B., in to že od leta 1962, kar izhaja iz overjene pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 17. 3. 1985. Tožnica sicer v času, ko je tekel sporni postopek za določitev zaščitene kmetije, navedene pogodbe brez svoje krivde ni imela, zato lahko to okoliščino kot relevantno uveljavlja in dokazuje šele v upravnem sporu. Navedeno pogodbo je očitno po naročilu pok. E.E. hranil njen vnuk F.F., ki to lahko pojasni na glavni obravnavi, katere sklic v smislu 90. (pravilno: 50.) člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) predlaga tožnica. V postopku za izdajo izpodbijane odločbe pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, kajti zemljišča, ki sestavljajo kmetijo, so upoštevana kot lastnina pok. E.E., kar je v nasprotju s temeljnim načelom dednega prava in določbo Zakona o dedovanju, ki določa, da dediči postanejo lastniki premoženja s trenutkom pokojnikove smrti. Kmetijsko gospodarstvo na naslovu C torej ne more biti v lasti pok. E.E., kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter smiselno, naj toženi stranki zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Od strank z interesom v tem upravnem sporu na tožbo A.A. in B.B. nista odgovorili, odgovoril pa je G.E., ki navaja, da iz zemljiškoknjižnega vložka št. 59 k. o. ... ter iz zapisnika o dedovanju opr. št. D 206/2000 izhaja, da je bila lastnica zemljišč obravnavane kmetije izključno pok. E.E.. To pomeni, da ni bila realizirana nobena pogodba o prenosu lastništva, kar očitno tožnici ni znano. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na navedeni odgovor na tožbo G.E. ni odgovorila nobena od strank v upravnem sporu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 4. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 odl. US) se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Da so v obravnavani zadevi o nepremičninah, ki jih obsega kmetija, in o lastništvu teh nepremičnin bili uporabljeni podatki iz zemljiške knjige (zemljiškoknjižni vložek 59 k. o. ...), pa niti ni sporno. Stališče, da so podlaga za odločanje v postopkih za določitev zaščitene kmetije zgolj podatki iz uradnih evidenc zemljiške knjige (in zemljiškega katastra), pa zastopa pri svojem odločanju tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. opr. št. I Up 1018/2002 z dne 4. 3. 2004 in I Up 1047/2002 z dne 5. 2. 2004).

To pa pomeni, da tožnica brez podlage zatrjuje kršitev materialnega zakona, češ naj bi po določbah Zakona o dedovanju pokojna zemljiškoknjižna lastnica kmetije (E.E.) več ne mogla šteti za lastnico nepremičnin ter naj bi kot lastnica v postopku za določitev zaščitene kmetije iz tega razloga ne mogla biti več obravnavana. Po presoji sodišča pa se tožnica tudi ne more z uspehom sklicevati na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 17. 3. 1985 (ki jo prilaga šele tožbi in je v upravnem postopku ni predložila), iz katere naj bi po mnenju tožnice izhajalo, da je skupaj s sestrama solastnica dela nepremičnin obravnavane kmetije ter da ni lastnica vseh nepremičnin (zemljiškoknjižna lastnica) E.E. (ne glede na to, če bi lahko opravičila, da ne gre za nedopusten dokaz v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS, za kar je predlagala dokaz z zaslišanjem priče). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002 - SPZ - oziroma 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80), kot pravilno opozarja tudi stranka z interesom. Da bi bila tožnica glede nepremičnin s parc. št. 373/15, 415 in 417/1, za katere zatrjuje v tožbi, da je njihova solastnica, vpisana kot (so)lastnica v zemljiški knjigi, pa iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 59 k.o. ... v upravnem spisu ne izhaja, niti tožnica tega ne zatrjuje. To pa pomeni, da brez podlage trdi, da je (skupaj s sestrama) solastnica dela nepremičnin, ki jih obsega kmetija, in da je neutemeljen njen ugovor, da naj bi bilo v tem pogledu dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno ugotovljeno.

Namen glavne obravnave v upravnem sporu je (kadar sodišča odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot v tej zadevi), da se izvedejo dokazi o relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki omogočijo sodišču preizkus pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku ter zakonitosti odločitve, ki na njem temelji. Sodišče pa je v obravnavani zadevi lahko brez izvedbe predlaganih dokazov presodilo, da je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno (saj izhaja iz podatkov uradnih evidenc, kot po povedanem zahteva to zakon). Zato ni izvedlo predlagane glavne obravnave, na kateri naj bi se po predlogu tožnice izvedel dokaz z zaslišanjem F.F. o tem, da tožnica brez svoje krivde v upravnem postopku ni mogla predložiti pogodbe z dne 17. 3. 1985, saj se s tem dokazom ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.

V zvezi s predloženo pogodbo z dne 17. 3. 1985 in zatrjevanjem (so)lastništva posameznih nepremičnin obravnavane kmetije s strani tožnice pa sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da bo v primeru, če bi tožnica uspela pridobiti lastninsko pravico na teh nepremičninah v skladu z določbami SPZ, možna ponovna preverba, če kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo (8. odstavek 4. člena ZDKG).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) moralo kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Po 3. odstavku 23. člena ZUS v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tej zadevi, namreč nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.